Page 66 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 66
RAZPRAVE, [TUDIJE
Blochu ni končana, je v procesu in je »nedovršeni in imanentni
substrat, ki se kuha na dialektičnem ognju svojega procesa«,63 ter je
kot taka tudi sama »čista utopija«.64
Tako pojmovana materija je neodvisna od čisto človeške zavesti
in je »opora fenomenologije in enciklopedije človeških vsebin upa-
nja«.65 Materija oblikuje samo sebe, je natura naturans, duh je njen
cvet, materia ultima pa je, piše Bloch, »njen realizirani svetovni temelj
v latenci«,66 ki se še ni pojavil, in njena še nepojavljena »realnohipo-
tetična mejna vsebina«. Materija je »povsem neodločena alternativa«
med ničem in vsem in zato »potrebuje svojo najdrznejšo organsko
obliko, organizacijsko obliko, človeka Prometeja, da bi srečala prihod-
nost, da bi aktivno postavila kretnice procesa, ki zdravilno poteka,
da bi svet polila z ognjem, ki je za njeno doseženo obstajajočnostjo, z
ognjem, ki ga je, nasprotno, treba prižgati«,67 trdi Bloch.
*
Čeprav se danes, pol stoletja po izidu zadnjega zvezka Principa
upanja in dobra tri desetletja po avtorjevi smrti o Blochu piše manj
kot pred desetletji, kar je razumljivo, saj je najnovejša doba naravnana
antiutopično, to še ni dokaz o neaktualnosti te filozofije.68 Kako naj
63 PU, str. 207/209.
64 Prav tam. S pojmom odprte materije je Bloch, piše Arno Münster, »poskušal
ustvariti materialistični fundament za teorijo ’anticipirajoče zavesti’ […] Blochu
ne gre za materijo kot pojem nove ’metafizike materije’, temveč za pojem materije,
ki bi ustrezala ’ontologiji še-ne-biti’, tj. za materialni substrat ’anticipirajoče
zavesti’« (Arno Münster: Blochov spekulativni materializam (ontologija još-ne-bitka)
i pojam materije u marksističkoj filozofiji Ernsta Blocha, Filozofska istraživanja 7,
1987, št. 21, 2. zvezek, str. 436).
65 TFV, str. 30/TU, str. 233.
66 Prav tam, str. 31/234.
67 Prav tam, str. 31/234.
68 V Sloveniji se o Blochu nikoli ni veliko pisalo. Prvi je o njem pisal Edvard Kocbek
v eseju z naslovom Ernst Bloch, objavljenem v Naši sodobnosti 1962 (E. Kocbek:
Ernst Bloch, Naša sodobnost 1962, št. 2, str. 254–263), v katerem je med drugim
zapisal, da »odprtosti človekove zavesti za prihodnost še noben mislec ni dognal
s tako intenzivnostjo, kakor je to storil Ernst Bloch« (nav. delo, str. 259). Na
esej sta se odzvala F. Zadravec (Ali marksizem ali idealizem, Problemi 1962, št. 2,
str. 158–161) in B. Debenjak (Ernst Bloch. Nekaj polemičnih misli, Problemi 1962,
64
Blochu ni končana, je v procesu in je »nedovršeni in imanentni
substrat, ki se kuha na dialektičnem ognju svojega procesa«,63 ter je
kot taka tudi sama »čista utopija«.64
Tako pojmovana materija je neodvisna od čisto človeške zavesti
in je »opora fenomenologije in enciklopedije človeških vsebin upa-
nja«.65 Materija oblikuje samo sebe, je natura naturans, duh je njen
cvet, materia ultima pa je, piše Bloch, »njen realizirani svetovni temelj
v latenci«,66 ki se še ni pojavil, in njena še nepojavljena »realnohipo-
tetična mejna vsebina«. Materija je »povsem neodločena alternativa«
med ničem in vsem in zato »potrebuje svojo najdrznejšo organsko
obliko, organizacijsko obliko, človeka Prometeja, da bi srečala prihod-
nost, da bi aktivno postavila kretnice procesa, ki zdravilno poteka,
da bi svet polila z ognjem, ki je za njeno doseženo obstajajočnostjo, z
ognjem, ki ga je, nasprotno, treba prižgati«,67 trdi Bloch.
*
Čeprav se danes, pol stoletja po izidu zadnjega zvezka Principa
upanja in dobra tri desetletja po avtorjevi smrti o Blochu piše manj
kot pred desetletji, kar je razumljivo, saj je najnovejša doba naravnana
antiutopično, to še ni dokaz o neaktualnosti te filozofije.68 Kako naj
63 PU, str. 207/209.
64 Prav tam. S pojmom odprte materije je Bloch, piše Arno Münster, »poskušal
ustvariti materialistični fundament za teorijo ’anticipirajoče zavesti’ […] Blochu
ne gre za materijo kot pojem nove ’metafizike materije’, temveč za pojem materije,
ki bi ustrezala ’ontologiji še-ne-biti’, tj. za materialni substrat ’anticipirajoče
zavesti’« (Arno Münster: Blochov spekulativni materializam (ontologija još-ne-bitka)
i pojam materije u marksističkoj filozofiji Ernsta Blocha, Filozofska istraživanja 7,
1987, št. 21, 2. zvezek, str. 436).
65 TFV, str. 30/TU, str. 233.
66 Prav tam, str. 31/234.
67 Prav tam, str. 31/234.
68 V Sloveniji se o Blochu nikoli ni veliko pisalo. Prvi je o njem pisal Edvard Kocbek
v eseju z naslovom Ernst Bloch, objavljenem v Naši sodobnosti 1962 (E. Kocbek:
Ernst Bloch, Naša sodobnost 1962, št. 2, str. 254–263), v katerem je med drugim
zapisal, da »odprtosti človekove zavesti za prihodnost še noben mislec ni dognal
s tako intenzivnostjo, kakor je to storil Ernst Bloch« (nav. delo, str. 259). Na
esej sta se odzvala F. Zadravec (Ali marksizem ali idealizem, Problemi 1962, št. 2,
str. 158–161) in B. Debenjak (Ernst Bloch. Nekaj polemičnih misli, Problemi 1962,
64
