Page 69 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 69
NENAD H. VITOROVI]
V kontekstu formiranja Evrope kot politične skupnosti je že lep čas
slišati klice, da se mora Evropa vrniti k svojim krščanskim koreninam.
Klici prihajajo tako iz Rimskokatoliške cerkve in v manjši meri iz vrst
protestantskih Cerkva kot tudi iz dela strokovne in širše javnosti. Ko je
Jaques Delors v času svojega predsedovanja Evropski komisiji kristjane
pozval, naj pomagajo Evropi dati »srce in dušo«, so to mnogi pograbili
tako, da so njegovim besedam spremenili smisel. »Srce in duša« Evrope
naj bi po njihovem bodisi spet postala krščanska ali preprosto spet
prišla do izraza kot krščanska. Pri tem predpostavljajo, da je Evropa
bila krščanska in da bi Evropa in krščanstvo tudi v prihodnje morala
soditi skupaj, in sicer tako, da bi krščanstvo bilo »srce in duša«, ki naj
politični skupnosti Evropejcev zagotovi identiteto. Tako preoblikovan
apel pa predpostavlja Evropo, ki ni Unija, ampak nekaj, kar naj bi
obstajalo že dolgo pred začetkom evropskega združevanja v 50. letih
prejšnjega stoletja. Jasno je tudi, da to ne more biti Evropa v geo-
grafskem smislu, temveč gre za določeno politično idejo Evrope,
namreč idejo »krščanske Evrope«. In prav o njej se sprašujemo, ali bi se
je krščanstvo moralo otresti. Najprej si bomo ogledali to, čemur bi
lahko rekli »klasična« oblika te ideje, nato njeno zgodovino, zaključili
pa bomo s primerom sodobne različice.
I. KRISTJANSTVO OZIROMA EVROPA: »KLASIČNA« OBLIKA
Za Evropo iz manifesta zgodnjega nemškega romantika Novalisa
lahko rečemo, da predstavlja »klasično«, četudi izrazito romantično
obliko te ideje. Vsekakor je reprezentativna, saj še danes navdihuje
mnoge njene zagovornike. Novalis jo je razvil v času po pustošenjih
tridesetletne vojne, ko se je v Evropi že uveljavilo razsvetljenstvo in
tudi francoska revolucija je prešla že skoraj poln krog, saj je istega
leta oblast prevzel Napoleon.
Na začetku spisa Kristjanstvo oziroma Evropa2 (1799) Novalis zapiše:
2 V objavljenem slovenskem prevodu Krščanski svet ali Evropa. V pričujočih citatih
sem na mestih, kjer je prevajalec nemško besedo Christenheit slovenil bodisi s
krščanstvo bodisi s krščanski svet (kakor je pač kontekst dopuščal), izraza
poenotil na kristjanstvo v smislu »univerzalne krščanske družbe« (Mastnak). Za
nas je namreč pomembno, da to razlikovanje ohranjamo.
67
V kontekstu formiranja Evrope kot politične skupnosti je že lep čas
slišati klice, da se mora Evropa vrniti k svojim krščanskim koreninam.
Klici prihajajo tako iz Rimskokatoliške cerkve in v manjši meri iz vrst
protestantskih Cerkva kot tudi iz dela strokovne in širše javnosti. Ko je
Jaques Delors v času svojega predsedovanja Evropski komisiji kristjane
pozval, naj pomagajo Evropi dati »srce in dušo«, so to mnogi pograbili
tako, da so njegovim besedam spremenili smisel. »Srce in duša« Evrope
naj bi po njihovem bodisi spet postala krščanska ali preprosto spet
prišla do izraza kot krščanska. Pri tem predpostavljajo, da je Evropa
bila krščanska in da bi Evropa in krščanstvo tudi v prihodnje morala
soditi skupaj, in sicer tako, da bi krščanstvo bilo »srce in duša«, ki naj
politični skupnosti Evropejcev zagotovi identiteto. Tako preoblikovan
apel pa predpostavlja Evropo, ki ni Unija, ampak nekaj, kar naj bi
obstajalo že dolgo pred začetkom evropskega združevanja v 50. letih
prejšnjega stoletja. Jasno je tudi, da to ne more biti Evropa v geo-
grafskem smislu, temveč gre za določeno politično idejo Evrope,
namreč idejo »krščanske Evrope«. In prav o njej se sprašujemo, ali bi se
je krščanstvo moralo otresti. Najprej si bomo ogledali to, čemur bi
lahko rekli »klasična« oblika te ideje, nato njeno zgodovino, zaključili
pa bomo s primerom sodobne različice.
I. KRISTJANSTVO OZIROMA EVROPA: »KLASIČNA« OBLIKA
Za Evropo iz manifesta zgodnjega nemškega romantika Novalisa
lahko rečemo, da predstavlja »klasično«, četudi izrazito romantično
obliko te ideje. Vsekakor je reprezentativna, saj še danes navdihuje
mnoge njene zagovornike. Novalis jo je razvil v času po pustošenjih
tridesetletne vojne, ko se je v Evropi že uveljavilo razsvetljenstvo in
tudi francoska revolucija je prešla že skoraj poln krog, saj je istega
leta oblast prevzel Napoleon.
Na začetku spisa Kristjanstvo oziroma Evropa2 (1799) Novalis zapiše:
2 V objavljenem slovenskem prevodu Krščanski svet ali Evropa. V pričujočih citatih
sem na mestih, kjer je prevajalec nemško besedo Christenheit slovenil bodisi s
krščanstvo bodisi s krščanski svet (kakor je pač kontekst dopuščal), izraza
poenotil na kristjanstvo v smislu »univerzalne krščanske družbe« (Mastnak). Za
nas je namreč pomembno, da to razlikovanje ohranjamo.
67
