Page 70 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 70
RAZPRAVE, [TUDIJE
Lepi, blesteči časi so bili, ko je bila Evropa ena sama krščanska
dežela, ko je ta človeško oblikovani del sveta naseljevalo še eno krist-
janstvo; velik in skupen interes je povezoval najbolj oddaljene pokra-
jine širnega duhovnega cesarstva. – Brez velikih svetnih imetnikov je
en poglavar obvladoval velike politične moči. – Velik ceh, h kateremu
je lahko pristopil vsakdo, je bil neposredno podvržen istemu ter si
marljivo prizadeval, da bi utrdil njegovo polno oblast. Vsak član te
družbe je bil vsepovsod deležen časti […]. (Novalis, 1799/1989a: 54.)
Gre torej za opis časa, ko naj bi Evropa bila še enotna krščanska
dežela. Opisana enotnost naj bi po eni strani temeljila na enotnosti
vseh kristjanov, po drugi strani pa na enem poglavarju, ki naj bi
obvladoval politične moči, kar pomeni, da je moral imeti najvišjo
svetno oblast, čeprav jo Novalis imenuje »duhovno cesarstvo« in trdi,
da je poglavar vladal brez prisile. Eden izmed stanov takratne družbe
mu je bil tudi neposredno podvržen, bil pa je dostopen vsakomur,
kar je zagotavljalo načelno enakost vseh »Evropejcev«.
Tak uvod nas lahko šokira. Če smo mislili, da kaj vemo o zgodovini
naše celine, skušamo zbegano ugotoviti, o katerem času je pravzaprav
govora. Najsi tudi vse te trditve niso čisto iz trte izvite, Novalis o
»Evropi« vendarle govori kot o »deveti deželi«. In kot je običajno v
pravljicah, imamo tudi tu neko preizkušnjo. Tako o članih tega
»ceha« v nadaljevanju beremo:
[V]si so ravnali s temi izbranimi, s čudovitimi močmi obdaro-
vanimi možmi kakor z otroki neba, katerih prisotnost in naklon-
jenost je bila v vsakršen blagoslov. Otroška zaupljivost je priklepala
ljudi na njihove proglase […]; po njih je bila odstranjena in iz življenja
pojasnjena vsaka življenjska zmota. (Novalis, 1799/1989a: 54.)
In le malo zatem:
Z vso pravico se je poglavar Cerkve zoperstavljal drzni vedoželj-
nosti v človeških zadevah za ceno čuta svetega in negodnih nevarnih
odkritij na področju znanosti. Tako je svaril drzne mislece, da bi javno
pripovedovali, kako je zemlja nepomembna premična zvezda, saj je
dobro vedel, da bi ljudje preko izgube spoštovanja do svojega bivališča
68
Lepi, blesteči časi so bili, ko je bila Evropa ena sama krščanska
dežela, ko je ta človeško oblikovani del sveta naseljevalo še eno krist-
janstvo; velik in skupen interes je povezoval najbolj oddaljene pokra-
jine širnega duhovnega cesarstva. – Brez velikih svetnih imetnikov je
en poglavar obvladoval velike politične moči. – Velik ceh, h kateremu
je lahko pristopil vsakdo, je bil neposredno podvržen istemu ter si
marljivo prizadeval, da bi utrdil njegovo polno oblast. Vsak član te
družbe je bil vsepovsod deležen časti […]. (Novalis, 1799/1989a: 54.)
Gre torej za opis časa, ko naj bi Evropa bila še enotna krščanska
dežela. Opisana enotnost naj bi po eni strani temeljila na enotnosti
vseh kristjanov, po drugi strani pa na enem poglavarju, ki naj bi
obvladoval politične moči, kar pomeni, da je moral imeti najvišjo
svetno oblast, čeprav jo Novalis imenuje »duhovno cesarstvo« in trdi,
da je poglavar vladal brez prisile. Eden izmed stanov takratne družbe
mu je bil tudi neposredno podvržen, bil pa je dostopen vsakomur,
kar je zagotavljalo načelno enakost vseh »Evropejcev«.
Tak uvod nas lahko šokira. Če smo mislili, da kaj vemo o zgodovini
naše celine, skušamo zbegano ugotoviti, o katerem času je pravzaprav
govora. Najsi tudi vse te trditve niso čisto iz trte izvite, Novalis o
»Evropi« vendarle govori kot o »deveti deželi«. In kot je običajno v
pravljicah, imamo tudi tu neko preizkušnjo. Tako o članih tega
»ceha« v nadaljevanju beremo:
[V]si so ravnali s temi izbranimi, s čudovitimi močmi obdaro-
vanimi možmi kakor z otroki neba, katerih prisotnost in naklon-
jenost je bila v vsakršen blagoslov. Otroška zaupljivost je priklepala
ljudi na njihove proglase […]; po njih je bila odstranjena in iz življenja
pojasnjena vsaka življenjska zmota. (Novalis, 1799/1989a: 54.)
In le malo zatem:
Z vso pravico se je poglavar Cerkve zoperstavljal drzni vedoželj-
nosti v človeških zadevah za ceno čuta svetega in negodnih nevarnih
odkritij na področju znanosti. Tako je svaril drzne mislece, da bi javno
pripovedovali, kako je zemlja nepomembna premična zvezda, saj je
dobro vedel, da bi ljudje preko izgube spoštovanja do svojega bivališča
68
