Page 71 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 71
NENAD H. VITOROVI]
in svoje zemeljske domovine izgubili tudi spoštovanje pred nebeško
domovino in njenimi prebivalci […]. (Novalis, 1799/1989a: 55.)
Če prej še ni bilo jasno, tukaj vidimo, da je ta poglavar enotne
krščanske Evrope hkrati poglavar (edine) Cerkve, jasno pa je tudi, da
to ni Kristus Jezus, kot bi morda še lahko sklepali iz prvega odlomka,
saj avtor omenja nekaj, kar nam iz zgodovine ni tuje in kar lahko
hitro lociramo v 16. in 17. stoletje, v čas Giordana Bruna, Galileja in
drugih nepridipravov, ki so rušili uveljavljeni geocentrizem. Očitno
je, da je govor o rimskem papežu:
Na njegovem dvoru so se zbirali vsi bistroumni in častivredni
ljudje iz vse Evrope. Vsi zakladi so se stekali tja. Porušeni Jeruzalem
je bil maščevan tako, da je Rim sam postal Jeruzalem, da je postal
rezidenca Božjega vladarstva na zemlji. Knezi so izročali svoje spore v
roke očeta kristjanstva, prav tako pa so mu voljno polagali k nogam
svoje krone in svojo odličnost […]. (Novalis, 1799/1989a: 55.)
Iz tega bi lahko sklepali, da po Novalisu moč rimskega imperija ni
bila strta okoli leta 30, ko je bil po izjavah svojih prič Mesija Jezus
križan, ko je po njihovem pričevanju tudi vstal in šel k Očetu, niti ne
konec 5. stoletja, ko je zahodni del Rimskega cesarstva padel pod
Germani, temveč v času, ko je v Rimu zavladal papež kot oče kristjan-
stva, kot Božji namestnik na zemlji. Novalis svoj uvod sklene takole:
To bi bile bistvene poteze zares katoliških oziroma res krščanskih
časov. Človeštvo pa za to čudovito kraljestvo še ni bilo zrelo in dovolj
pripravljeno. Bila je nekako prva ljubezen, ki jo je zmlel pritisk
poslovnega življenja, katere spomin je bil potlačen s skrbmi za lastno
korist in katere vez je bila pozneje razglašena za prevaro in blodnjo,
in sojena po kasnejših izkušnjah ter za zmeraj iztrgana iz večjega dela
Evrope. (Novalis, 1799/1989a: 55.)
Ost je naperjena zoper Novalisove sodobnike razsvetljence, ki naj
bi kot dediči protestantske reformacije o teh časih sodili po kasnejših,
dekadentnih pojavnih oblikah kristjanstva.
Novalis pričakuje, da bomo njegovo predstavitev zlate dobe Evro-
69
in svoje zemeljske domovine izgubili tudi spoštovanje pred nebeško
domovino in njenimi prebivalci […]. (Novalis, 1799/1989a: 55.)
Če prej še ni bilo jasno, tukaj vidimo, da je ta poglavar enotne
krščanske Evrope hkrati poglavar (edine) Cerkve, jasno pa je tudi, da
to ni Kristus Jezus, kot bi morda še lahko sklepali iz prvega odlomka,
saj avtor omenja nekaj, kar nam iz zgodovine ni tuje in kar lahko
hitro lociramo v 16. in 17. stoletje, v čas Giordana Bruna, Galileja in
drugih nepridipravov, ki so rušili uveljavljeni geocentrizem. Očitno
je, da je govor o rimskem papežu:
Na njegovem dvoru so se zbirali vsi bistroumni in častivredni
ljudje iz vse Evrope. Vsi zakladi so se stekali tja. Porušeni Jeruzalem
je bil maščevan tako, da je Rim sam postal Jeruzalem, da je postal
rezidenca Božjega vladarstva na zemlji. Knezi so izročali svoje spore v
roke očeta kristjanstva, prav tako pa so mu voljno polagali k nogam
svoje krone in svojo odličnost […]. (Novalis, 1799/1989a: 55.)
Iz tega bi lahko sklepali, da po Novalisu moč rimskega imperija ni
bila strta okoli leta 30, ko je bil po izjavah svojih prič Mesija Jezus
križan, ko je po njihovem pričevanju tudi vstal in šel k Očetu, niti ne
konec 5. stoletja, ko je zahodni del Rimskega cesarstva padel pod
Germani, temveč v času, ko je v Rimu zavladal papež kot oče kristjan-
stva, kot Božji namestnik na zemlji. Novalis svoj uvod sklene takole:
To bi bile bistvene poteze zares katoliških oziroma res krščanskih
časov. Človeštvo pa za to čudovito kraljestvo še ni bilo zrelo in dovolj
pripravljeno. Bila je nekako prva ljubezen, ki jo je zmlel pritisk
poslovnega življenja, katere spomin je bil potlačen s skrbmi za lastno
korist in katere vez je bila pozneje razglašena za prevaro in blodnjo,
in sojena po kasnejših izkušnjah ter za zmeraj iztrgana iz večjega dela
Evrope. (Novalis, 1799/1989a: 55.)
Ost je naperjena zoper Novalisove sodobnike razsvetljence, ki naj
bi kot dediči protestantske reformacije o teh časih sodili po kasnejših,
dekadentnih pojavnih oblikah kristjanstva.
Novalis pričakuje, da bomo njegovo predstavitev zlate dobe Evro-
69
