Page 62 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 62
RAZPRAVE, [TUDIJE
značilna za hladni tok v mišljenju (marksizmu) ali »analitično pro-
učevanje pogojev« in se nanaša na katà tò dynatón oziroma na tisto,
kar je mogoče v danih okoliščinah, druga pa se nanaša na dynàmei ón,
ontološko možno, ki »vzbuja entuziazem«,40 in je značilna za topli
tok v mišljenju (marksizmu), katerega naloga je po Blochu snovati
vizijo cilja. Bloch sicer nenehno poudarja, da morata biti topli in
hladni tok v mišljenju med seboj povezana, kljub temu pa Blochovo
mišljenje v celoti pripada toplemu toku, ki je »premišljanje tistega,
kar je človeško.«41
Objektivno realna možnost izraža odprtost materije. Aristotel,
čigar opredelitev materije je, kot že rečeno, podlaga za Blochovo
koncepcijo odprte materije, materije ne omejuje na njeno mehanično
stran oziroma na tò eks anánkes, ki »predstavlja upor, zaradi katerega
se entelehijska oblika tendence ne more izoblikovati čista«,42 temveč
tň eks anánkes razširja s katà tò dynatón, tj. bivajočim glede na možnost,
na materijo kot prostor pogojev oblikovanja entelehij, zato lahko po
Aristotelu kipar v ugodnih pogojih oblikuje telesa, ki so lepša od
fizičnih, in pesnik oblike premešča iz posamičnega (kath’hékaston) v
splošno (kath’hólon), kar pa je po Blochu mogoče predvsem zato, ker
Aristotelova materija ni samo katà tò dynatón, marveč tudi dynámei ón
ali bivajoče-v-možnosti oziroma »krilo plodnosti, iz katerega se na
neizčrpen način dvigujejo vse oblike sveta«.43 Aristotelov pojem mate-
rije so razvijali panteistični aristoteliki, pri katerih je dynámei ón
izgubil Aristotelov pomen nedefiniranega voska, potencialnost mate-
rije pa je postala prostor upanja; ta razvoj, ki je od Aristotela prek
peripatetika Stratona, Aleksandra Afrodizijskega, Avicene, Averoesa,
Avicebrona, Amalrika Benskega in Davida Dinantskega ter Giordana
Bruna,44 kot piše v Principu upanja, segel celo do Hegla in Marxa,
40 EM, str. 149/141.
41 Anna Czajka-Krzyżanowska: Rozmowa z Karolą Bloch, Literatura na świecie, 7
(23), 1981, str. 83.
42 PU, str. 238/237.
43 Prav tam, str. 238/238.
44 Podlaga za razvoj aristotelizma v materialistični smeri je že pri Aristotelu: »Zveza
materije, podlage, možnosti, pogoja možnosti na eni strani z udejstvovanjem,
dovrševanjem, obliko, dejanskostjo na drugi strani je rešena s primatom
dejanskosti v smislu udejstvovanja. Ker pa je ta primat dialektično vzpostavljen,
60
značilna za hladni tok v mišljenju (marksizmu) ali »analitično pro-
učevanje pogojev« in se nanaša na katà tò dynatón oziroma na tisto,
kar je mogoče v danih okoliščinah, druga pa se nanaša na dynàmei ón,
ontološko možno, ki »vzbuja entuziazem«,40 in je značilna za topli
tok v mišljenju (marksizmu), katerega naloga je po Blochu snovati
vizijo cilja. Bloch sicer nenehno poudarja, da morata biti topli in
hladni tok v mišljenju med seboj povezana, kljub temu pa Blochovo
mišljenje v celoti pripada toplemu toku, ki je »premišljanje tistega,
kar je človeško.«41
Objektivno realna možnost izraža odprtost materije. Aristotel,
čigar opredelitev materije je, kot že rečeno, podlaga za Blochovo
koncepcijo odprte materije, materije ne omejuje na njeno mehanično
stran oziroma na tò eks anánkes, ki »predstavlja upor, zaradi katerega
se entelehijska oblika tendence ne more izoblikovati čista«,42 temveč
tň eks anánkes razširja s katà tò dynatón, tj. bivajočim glede na možnost,
na materijo kot prostor pogojev oblikovanja entelehij, zato lahko po
Aristotelu kipar v ugodnih pogojih oblikuje telesa, ki so lepša od
fizičnih, in pesnik oblike premešča iz posamičnega (kath’hékaston) v
splošno (kath’hólon), kar pa je po Blochu mogoče predvsem zato, ker
Aristotelova materija ni samo katà tò dynatón, marveč tudi dynámei ón
ali bivajoče-v-možnosti oziroma »krilo plodnosti, iz katerega se na
neizčrpen način dvigujejo vse oblike sveta«.43 Aristotelov pojem mate-
rije so razvijali panteistični aristoteliki, pri katerih je dynámei ón
izgubil Aristotelov pomen nedefiniranega voska, potencialnost mate-
rije pa je postala prostor upanja; ta razvoj, ki je od Aristotela prek
peripatetika Stratona, Aleksandra Afrodizijskega, Avicene, Averoesa,
Avicebrona, Amalrika Benskega in Davida Dinantskega ter Giordana
Bruna,44 kot piše v Principu upanja, segel celo do Hegla in Marxa,
40 EM, str. 149/141.
41 Anna Czajka-Krzyżanowska: Rozmowa z Karolą Bloch, Literatura na świecie, 7
(23), 1981, str. 83.
42 PU, str. 238/237.
43 Prav tam, str. 238/238.
44 Podlaga za razvoj aristotelizma v materialistični smeri je že pri Aristotelu: »Zveza
materije, podlage, možnosti, pogoja možnosti na eni strani z udejstvovanjem,
dovrševanjem, obliko, dejanskostjo na drugi strani je rešena s primatom
dejanskosti v smislu udejstvovanja. Ker pa je ta primat dialektično vzpostavljen,
60
