Page 73 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 73
NENAD H. VITOROVI]
II. KRISTJANSTVO OZIROMA EVROPA:
ZGODOVINA IDEJE
Še nekaj se nam pri Novalisovi ideji Evrope zdi čudno, namreč
enačenje Cerkve in Evrope prek pojma kristjanstva. V novozaveznih
besedilih nikjer ne beremo, da bi Jezus v času svojega zemeljskega
življenja kdaj stopil na tla evropske celine, za čas po vnebohodu pa
ne beremo, da bi postal kralj Evrope, marveč vladar vsega stvarstva
(Apd 7,55–56; Heb 1,1–3).
Zgodovinski pogoj za enačenje kristjanstva in Evrope je seveda
dejstvo, da so v 7. stoletju muslimanski osvajalci zdaj že pokrist-
janjenemu rimskemu cesarstvu (ohranjenemu na vzhodu in nadome-
ščenemu z germanskimi kraljestvi na zahodu) iztrgali tako Bližnji
vzhod z Jeruzalemom kot tudi severno Afriko. Večina tamkajšnjega
prebivalstva je v naslednjih stoletjih tudi prestopila v islam. In tu je
neka kleč: najsi se je islam širil z mečem v smislu vojaško-političnega
osvajanja in podjarmljanja, pa arabski osvajalci kristjanov in judov
praviloma niso z mečem silili, da bi postali muslimani. K temu so jih
seveda na različne načine »spodbujali«, toda ti pritiski so bili pra-
viloma manjši v primerjavi s cesarskim pritiskom na pogane. Ob
vprašanju, zakaj je pozneje večina preprosto zavoljo raznih ugodnosti
prestopila v islam, bi se torej morali zamisliti, zlasti če se spomnimo
Petrovega odgovora na Jezusovo vprašanje apostolom, če ga bodo tudi
oni zapustili: »Gospod, h komu naj gremo? Ti imaš besede večnega
življenja!« (Jn 6,68)
Kakorkoli že, moralo je preteči še nekaj stoletij, preden je Evropa
kot politična ideja postala sinonim za kristjanstvo. Pesniki sicer
začnejo ime Evropa uporabljati za latinski del nekdanjega rimskega
imperija v času zaostritve med Zahodom in Vzhodom, okoli leta 800,
ko papež Leon III. okrona Karla Velikega za cesarja, prvega na Zahodu
po izteku 5. stoletja. Naslavljajo ga z »oče Evrope«, toda Karl je bil
Augustus Imperator – cesar obnovljenega zahodnega rimskega cesarstva
in ni maral naziva očeta Evrope. A tudi običajni prebivalci zahodnega
dela imperija se še niso imeli za Evropejce, ampak kvečjemu za
Zahodnjake, Latince, predvsem pa za člane Christianitas, torej kristjan-
stva, medtem ko so se prebivalci vzhodnega dela imeli za Romanoi,
71
II. KRISTJANSTVO OZIROMA EVROPA:
ZGODOVINA IDEJE
Še nekaj se nam pri Novalisovi ideji Evrope zdi čudno, namreč
enačenje Cerkve in Evrope prek pojma kristjanstva. V novozaveznih
besedilih nikjer ne beremo, da bi Jezus v času svojega zemeljskega
življenja kdaj stopil na tla evropske celine, za čas po vnebohodu pa
ne beremo, da bi postal kralj Evrope, marveč vladar vsega stvarstva
(Apd 7,55–56; Heb 1,1–3).
Zgodovinski pogoj za enačenje kristjanstva in Evrope je seveda
dejstvo, da so v 7. stoletju muslimanski osvajalci zdaj že pokrist-
janjenemu rimskemu cesarstvu (ohranjenemu na vzhodu in nadome-
ščenemu z germanskimi kraljestvi na zahodu) iztrgali tako Bližnji
vzhod z Jeruzalemom kot tudi severno Afriko. Večina tamkajšnjega
prebivalstva je v naslednjih stoletjih tudi prestopila v islam. In tu je
neka kleč: najsi se je islam širil z mečem v smislu vojaško-političnega
osvajanja in podjarmljanja, pa arabski osvajalci kristjanov in judov
praviloma niso z mečem silili, da bi postali muslimani. K temu so jih
seveda na različne načine »spodbujali«, toda ti pritiski so bili pra-
viloma manjši v primerjavi s cesarskim pritiskom na pogane. Ob
vprašanju, zakaj je pozneje večina preprosto zavoljo raznih ugodnosti
prestopila v islam, bi se torej morali zamisliti, zlasti če se spomnimo
Petrovega odgovora na Jezusovo vprašanje apostolom, če ga bodo tudi
oni zapustili: »Gospod, h komu naj gremo? Ti imaš besede večnega
življenja!« (Jn 6,68)
Kakorkoli že, moralo je preteči še nekaj stoletij, preden je Evropa
kot politična ideja postala sinonim za kristjanstvo. Pesniki sicer
začnejo ime Evropa uporabljati za latinski del nekdanjega rimskega
imperija v času zaostritve med Zahodom in Vzhodom, okoli leta 800,
ko papež Leon III. okrona Karla Velikega za cesarja, prvega na Zahodu
po izteku 5. stoletja. Naslavljajo ga z »oče Evrope«, toda Karl je bil
Augustus Imperator – cesar obnovljenega zahodnega rimskega cesarstva
in ni maral naziva očeta Evrope. A tudi običajni prebivalci zahodnega
dela imperija se še niso imeli za Evropejce, ampak kvečjemu za
Zahodnjake, Latince, predvsem pa za člane Christianitas, torej kristjan-
stva, medtem ko so se prebivalci vzhodnega dela imeli za Romanoi,
71
