Page 74 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 74
RAZPRAVE, [TUDIJE
Rimljane (in le Zahodnjaki so jih imenovali Grke). Kljub temu pa
kristjanstvo kot oznaka kolektivne identitete na Zahodu še ni izklju-
čevalo Vzhodnjakov in drugih, z zahodnega stališča celo heretičnih
krščanskih družb, zato se pojma kristjanstvo in Evropa še nista mogla
pokrivati. Tako imajo bržkone prav tisti (npr. Hay, 1968/1995; Mast-
nak, 1996, 1998), ki poudarjajo, da je Evropa kot (uspešna) politična
ideja poznejšega datuma, pri čemer Mastnak tisto enotnost, po kateri
se toži Novalisu, vidi utemeljeno v sfabricirani podobi islama kot
Sovražnika.
Z Mastnakovo oceno, da muslimanski osvajalci sploh niso pred-
stavljali nikakršne realne grožnje, se sicer ne moremo strinjati, že zato
ne, ker je v primeru oznanjanja evangelija tako krščanskim oznanje-
valcem kot morebitnim muslimanskim spreobrnjencem grozila smrt.
Vsekakor pa drži, da je križarska retorika imela integracijski učinek:
Novalis pravljično (in anahronistično) opisuje čas, ko je papeštvo bilo
na vrhuncu moči, do tega položaja pa so mu dokončno pomagale
križarske vojne, ki jih je začel in vodil Urban II. konec 11. stoletja. Ker
pa je cilj prvih križarskih vojn bil osvoboditi Jeruzalem kot središče
sveta in ker so Bizantinci kljub razkolu (1054) bili še zavezniki, je
spomin na karolinško Evropo sprva izgubljal na pomenu, ideja
kristjanstva kot kolektivne identitete pa se je še dodatno okrepila na
račun Zahoda.
Do učinkovitega enačenja Evrope in kristjanstva tako pride šele
po dokončnem sporu med Vzhodom in Zahodom in po zatonu moči
papeštva na Zahodu – v času, ko je Vzhod padel pod Turke, v Italiji
pa je cvetel humanizem. Slednji je izraz kristjanstvo pričel izrivati in
namesto njega uveljavljati res publica Christiana. Enej Silvij Piccolomini,
poznejši papež Pij II. in tudi sam humanist, je svojo gorečnost proti
Turkom že leta 1454 formuliral v krilatico, ki jo je poslej velikokrat
ponavljal: »Izgnati Turka iz Evrope!«. Pri tem je Evropo razširil nazaj
na antični zemljepisni obseg: vključil je balkanski polotok s Cari-
gradom. Dejstvo, da Vzhodnega Rima ni bilo več, mu je namreč
omogočilo, da v sicer osovraženih Grkih vidi potomce tistih Grkov,
ki so ga kot humanista navdihovali. V turški zmagi nad Grki je videl
ponižanje za Latince:
72
Rimljane (in le Zahodnjaki so jih imenovali Grke). Kljub temu pa
kristjanstvo kot oznaka kolektivne identitete na Zahodu še ni izklju-
čevalo Vzhodnjakov in drugih, z zahodnega stališča celo heretičnih
krščanskih družb, zato se pojma kristjanstvo in Evropa še nista mogla
pokrivati. Tako imajo bržkone prav tisti (npr. Hay, 1968/1995; Mast-
nak, 1996, 1998), ki poudarjajo, da je Evropa kot (uspešna) politična
ideja poznejšega datuma, pri čemer Mastnak tisto enotnost, po kateri
se toži Novalisu, vidi utemeljeno v sfabricirani podobi islama kot
Sovražnika.
Z Mastnakovo oceno, da muslimanski osvajalci sploh niso pred-
stavljali nikakršne realne grožnje, se sicer ne moremo strinjati, že zato
ne, ker je v primeru oznanjanja evangelija tako krščanskim oznanje-
valcem kot morebitnim muslimanskim spreobrnjencem grozila smrt.
Vsekakor pa drži, da je križarska retorika imela integracijski učinek:
Novalis pravljično (in anahronistično) opisuje čas, ko je papeštvo bilo
na vrhuncu moči, do tega položaja pa so mu dokončno pomagale
križarske vojne, ki jih je začel in vodil Urban II. konec 11. stoletja. Ker
pa je cilj prvih križarskih vojn bil osvoboditi Jeruzalem kot središče
sveta in ker so Bizantinci kljub razkolu (1054) bili še zavezniki, je
spomin na karolinško Evropo sprva izgubljal na pomenu, ideja
kristjanstva kot kolektivne identitete pa se je še dodatno okrepila na
račun Zahoda.
Do učinkovitega enačenja Evrope in kristjanstva tako pride šele
po dokončnem sporu med Vzhodom in Zahodom in po zatonu moči
papeštva na Zahodu – v času, ko je Vzhod padel pod Turke, v Italiji
pa je cvetel humanizem. Slednji je izraz kristjanstvo pričel izrivati in
namesto njega uveljavljati res publica Christiana. Enej Silvij Piccolomini,
poznejši papež Pij II. in tudi sam humanist, je svojo gorečnost proti
Turkom že leta 1454 formuliral v krilatico, ki jo je poslej velikokrat
ponavljal: »Izgnati Turka iz Evrope!«. Pri tem je Evropo razširil nazaj
na antični zemljepisni obseg: vključil je balkanski polotok s Cari-
gradom. Dejstvo, da Vzhodnega Rima ni bilo več, mu je namreč
omogočilo, da v sicer osovraženih Grkih vidi potomce tistih Grkov,
ki so ga kot humanista navdihovali. V turški zmagi nad Grki je videl
ponižanje za Latince:
72
