Page 72 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 72
RAZPRAVE, [TUDIJE
pe kot »devete dežele« vsaj v bistvenih potezah sprejeli za resnično.
Deloma upravičeno: srednjeveški svet je bil v marsičem manj temačen,
kot so ga upodabljali razsvetljenci. Toda: ali je bil res krščanski v
smislu zvestobe temu, kar je učil Jezus? In ali je bil zares katoliški, tj.
vesoljni, če ga sam Novalis enači z (zahodno) Evropo? V zaključnem
delu spisa lahko sicer vidimo, da Novalis ni povsem pozabil drugih
delov sveta in da tudi ni padel v malodušje, kot bi lahko sklepali, če
bi se ustavili pri koncu uvoda.3
Kljub temu pa je jasno: Novalisov krščanski svet je svet latinske
cerkve. Novalis se pritožuje čez razsvetljence, češ da pačijo zgodo-
vinsko resnico, njegov lastni prikaz pa je pravljičen: vse naj bi bilo
čudovito, tako da se človek nehote sprašuje, od kod so se sploh vzeli
hudobni reformatorji in razsvetljenci. In če je vednost za Novalisa
nevarna, zaradi česar ji zoperstavi zaupanje duhovniškem stanu in
papežu, pa je izpraševanje oz. preverjanje tako v starem Izraelu kot v
zgodnji Cerkvi bilo nekaj, česar preroki in apostoli niso izključevali,
temveč ravno predpostavljali in spodbujali.4 Jezus sam je spregovoril
zoper vsakršno sklicevanje na brezprizivno avtoriteto: »Tudi na zemlji
nikomur ne pravite ’oče’, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih.«
(Mt 23,9.) Brezprizivna je le Božja avtoriteta. Zaradi vnovič nepo-
sredno dojetih naukov Jezusa in njegovih apostolov so reformatorji
16. stoletja temeljitemu izpraševanju podvrgli ne le papeško preten-
zijo po časni in duhovni oblasti, temveč celotni cerkveni nauk in s
tem odprli vrata za radikalne spremembe s tudi za Evropo daljno-
sežnimi posledicami.
3 V zaključku spisa namreč beremo: »Rim je v drugo postal razvalina. Mar se
protestantizem ne bo že končal in naredil prostor novi, trajni Cerkvi? Drugi
deli sveta čakajo na evropsko spravo in vstajenje, da bi se ji pridružili in postali
sodržavljani nebeškega kraljestva. Mar Evropa ne bo vendarle kmalu rodila veliko
število resnično svetih nravi, mar se ne bodo vsi resnično pobrateni v veri
napolnili s hrepenenjem, da bi že uzrli nebo na zemlji?« (Novalis, 1799/1989b:
38.)
4 Glej npr. Apd 17,11. V 1. poglavju Pisma Galačanom pa beremo, da Pavel niti
samega sebe niti Petra ni izvzel pred preverjanjem glede na to, kar je oznanil
Jezus.
70
pe kot »devete dežele« vsaj v bistvenih potezah sprejeli za resnično.
Deloma upravičeno: srednjeveški svet je bil v marsičem manj temačen,
kot so ga upodabljali razsvetljenci. Toda: ali je bil res krščanski v
smislu zvestobe temu, kar je učil Jezus? In ali je bil zares katoliški, tj.
vesoljni, če ga sam Novalis enači z (zahodno) Evropo? V zaključnem
delu spisa lahko sicer vidimo, da Novalis ni povsem pozabil drugih
delov sveta in da tudi ni padel v malodušje, kot bi lahko sklepali, če
bi se ustavili pri koncu uvoda.3
Kljub temu pa je jasno: Novalisov krščanski svet je svet latinske
cerkve. Novalis se pritožuje čez razsvetljence, češ da pačijo zgodo-
vinsko resnico, njegov lastni prikaz pa je pravljičen: vse naj bi bilo
čudovito, tako da se človek nehote sprašuje, od kod so se sploh vzeli
hudobni reformatorji in razsvetljenci. In če je vednost za Novalisa
nevarna, zaradi česar ji zoperstavi zaupanje duhovniškem stanu in
papežu, pa je izpraševanje oz. preverjanje tako v starem Izraelu kot v
zgodnji Cerkvi bilo nekaj, česar preroki in apostoli niso izključevali,
temveč ravno predpostavljali in spodbujali.4 Jezus sam je spregovoril
zoper vsakršno sklicevanje na brezprizivno avtoriteto: »Tudi na zemlji
nikomur ne pravite ’oče’, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih.«
(Mt 23,9.) Brezprizivna je le Božja avtoriteta. Zaradi vnovič nepo-
sredno dojetih naukov Jezusa in njegovih apostolov so reformatorji
16. stoletja temeljitemu izpraševanju podvrgli ne le papeško preten-
zijo po časni in duhovni oblasti, temveč celotni cerkveni nauk in s
tem odprli vrata za radikalne spremembe s tudi za Evropo daljno-
sežnimi posledicami.
3 V zaključku spisa namreč beremo: »Rim je v drugo postal razvalina. Mar se
protestantizem ne bo že končal in naredil prostor novi, trajni Cerkvi? Drugi
deli sveta čakajo na evropsko spravo in vstajenje, da bi se ji pridružili in postali
sodržavljani nebeškega kraljestva. Mar Evropa ne bo vendarle kmalu rodila veliko
število resnično svetih nravi, mar se ne bodo vsi resnično pobrateni v veri
napolnili s hrepenenjem, da bi že uzrli nebo na zemlji?« (Novalis, 1799/1989b:
38.)
4 Glej npr. Apd 17,11. V 1. poglavju Pisma Galačanom pa beremo, da Pavel niti
samega sebe niti Petra ni izvzel pred preverjanjem glede na to, kar je oznanil
Jezus.
70
