Page 75 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 75
NENAD H. VITOROVI]
V prejšnjih časih smo bili namreč potolčeni samo v Aziji in Afriki,
se pravi na tuji zemlji, zdaj pa nas je najhuje zadelo v Evropi, to je v
naši domovini, v lastnem domu, v našem prebivališču. (Piccolomini,
v: Mastnak, 1998: 61.)
Piccolomini je torej klical h križarski vojni za izgon Turka iz
Evrope kot domovine kristjanstva, Jeruzalem pa mu je postal »tuja
zemlja«. In tudi Grčija, ki jo je nameraval osvobajati, je bila zgolj
evropska Grčija, ne pa njen tedanji vzhodni del, Anatolija. Z izjemo
balkanskega polotoka zanj pojma Evrope in kristjanstva (v zoženem
pomenu Zahoda) sovpadata. Ko namreč pozneje kot papež Pij II. piše
sultanu Mohamedu poziv k sprejetju krščanske vere, ga svari takole:
Ne moremo verjeti, da se ne zavedate zakladov krščanskega ljud-
stva – kako močna je Španija, kako bojevita Francija, kako obljudena
Nemčija, kako mogočna Britanija, kako drzna Poljska, kako odločna
Madžarska, kako bogata, ognjevita in bojevanja vešča je Italija. (Pij
II., v: Hay, 1968/1995: 93.)
Že če površno preletimo imena držav tega »krščanskega ljudstva«,
vidimo, da gre za dežele (latinske) Evrope. Drugi kristjanstvu namreč
ne pripadajo več v pravem smislu:
Vsi oni so okuženi z zmoto, čeprav častijo Kristusa – armenci,
jakobiti, maroniti in nekateri drugi. Grki so odpadli od zveze z rimsko
cerkvijo, ko si ti zavzel Konstantinopel. Še do sedaj niso sprejeli flo-
rentinskega dekreta, in so ostali v zmoti. (Pij II., v: Hay, 1968/1995:
94.)
Kako bi se odzvali na takšno »oznanjevanje«, če bi bili sami pod
turbanom sultana Mohameda? Papežev cilj je jasen: prepričati sul-
tana, da tisti kristjani, ki mu jih je uspelo premagati, pravzaprav sploh
niso pravi kristjani (za razliko, denimo, od bogatih, ognjevitih in
bojevanja veščih Italijanov).
Piju II. so prizadevanja za mobilizacijo Evropejcev s ciljem izgona
Turkov iz Evrope sicer spodletela. Toda to, kar mu ni uspelo po
vojaški plati, mu je uspelo pri razvoju politične ideje Evrope. Pri tem
73
V prejšnjih časih smo bili namreč potolčeni samo v Aziji in Afriki,
se pravi na tuji zemlji, zdaj pa nas je najhuje zadelo v Evropi, to je v
naši domovini, v lastnem domu, v našem prebivališču. (Piccolomini,
v: Mastnak, 1998: 61.)
Piccolomini je torej klical h križarski vojni za izgon Turka iz
Evrope kot domovine kristjanstva, Jeruzalem pa mu je postal »tuja
zemlja«. In tudi Grčija, ki jo je nameraval osvobajati, je bila zgolj
evropska Grčija, ne pa njen tedanji vzhodni del, Anatolija. Z izjemo
balkanskega polotoka zanj pojma Evrope in kristjanstva (v zoženem
pomenu Zahoda) sovpadata. Ko namreč pozneje kot papež Pij II. piše
sultanu Mohamedu poziv k sprejetju krščanske vere, ga svari takole:
Ne moremo verjeti, da se ne zavedate zakladov krščanskega ljud-
stva – kako močna je Španija, kako bojevita Francija, kako obljudena
Nemčija, kako mogočna Britanija, kako drzna Poljska, kako odločna
Madžarska, kako bogata, ognjevita in bojevanja vešča je Italija. (Pij
II., v: Hay, 1968/1995: 93.)
Že če površno preletimo imena držav tega »krščanskega ljudstva«,
vidimo, da gre za dežele (latinske) Evrope. Drugi kristjanstvu namreč
ne pripadajo več v pravem smislu:
Vsi oni so okuženi z zmoto, čeprav častijo Kristusa – armenci,
jakobiti, maroniti in nekateri drugi. Grki so odpadli od zveze z rimsko
cerkvijo, ko si ti zavzel Konstantinopel. Še do sedaj niso sprejeli flo-
rentinskega dekreta, in so ostali v zmoti. (Pij II., v: Hay, 1968/1995:
94.)
Kako bi se odzvali na takšno »oznanjevanje«, če bi bili sami pod
turbanom sultana Mohameda? Papežev cilj je jasen: prepričati sul-
tana, da tisti kristjani, ki mu jih je uspelo premagati, pravzaprav sploh
niso pravi kristjani (za razliko, denimo, od bogatih, ognjevitih in
bojevanja veščih Italijanov).
Piju II. so prizadevanja za mobilizacijo Evropejcev s ciljem izgona
Turkov iz Evrope sicer spodletela. Toda to, kar mu ni uspelo po
vojaški plati, mu je uspelo pri razvoju politične ideje Evrope. Pri tem
73
