Page 77 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 77
NENAD H. VITOROVI]
postavlja svojo vizijo »pluralističnega federalizma«. Toda Siedentopov
»pluralizem« se izkaže za precej omejenega, saj po njegovem mnenju
»vsaka stabilna družba« vendarle »sloni na skupnem pogledu na
svet«, tega pa opredeli kot način »gledanja na stvari, ki nam omogoča,
da imamo ustaljena pričakovanja, in ki priskrbi kanale tako za
sodelovanje kot za miroljuben konflikt« (Siedentop, 2003: 99). Zato
za Evropo predlaga dvoje: po eni strani potrebo po pisani ustavi (s
čimer se strinjamo), po drugi strani pa potrebo po skupni »zgodbi«,
ki si jo Evropejci »lahko pripovedujemo o izvorih in naravi naših
prepričanj« (Siedentop, 2003: 261). In Siedentop meni, da takšno
zgodbo že imamo: najde jo v krščanstvu kot civilni religiji. Krščanstvo
je po njegovem mnenju imelo odločilno vlogo pri nastanku sodobne
družbe in države, njunih demokratičnih ustanov, individualizma,
kapitalizma in pluralizma. Siedentop torej mnogo »negodnih reči«,
ki so po Novalisu raztrgale krščansko Evropo (individualizem, kapi-
talizem in pluralizem), šteje ravno za poganjke krščanstva. Avtorja
pa sta si podobna v tem, da ne razlikujeta med krščanstvom kot
tistim, kar je povezano z osebo Jezusa iz Nazareta, in vsem drugim,
kar se je v Jezusovem imenu počelo v kristjanstvu v smislu univerzalne
krščanske družbe.
Siedentop sicer – spet skoraj prav tako kot Novalis – prizna, da je
(pozneje!) nekaj šlo po zlu. Pravi namreč:
Potem, ko se je stoletja dolgo borila, da bi izoblikovala evropska
prepričanja in običaje, se je Cerkev žal navadila na moralno hegemonijo,
na svojo privilegirano vlogo v družbi. Čeprav se je sama pazljivo
vzdrževala uporabe fizične sile, se je naučila »kooptirati« posvetno
oblast in s tem včasih na silo uveljavljati lastne doktrine. […] Posledica
je lahko bila samo ena. Od šestnajstega do 18. stoletja je vse večje število
evropskih intelektualcev obračalo moralne intuicije, ki so se rodile iz
krščanstva, proti sami Cerkvi. (Siedentop, 2003: 271.)
Pri vsem Siedentopovem prikazu odločilne vloge, ki jo je krščan-
stvo imelo pri nastanku moderne oz. evropske družbe, pa lahko
opazimo, da nekaj manjka, vsaj glede na zastavljeni cilj, da navduši
za »pluralistično« Evropo. Tu so individualnost, egalitarnost, demo-
kratičnost, univerzalizem, ni pa pluralnosti, kaj šele pluralizma. Toda
75
postavlja svojo vizijo »pluralističnega federalizma«. Toda Siedentopov
»pluralizem« se izkaže za precej omejenega, saj po njegovem mnenju
»vsaka stabilna družba« vendarle »sloni na skupnem pogledu na
svet«, tega pa opredeli kot način »gledanja na stvari, ki nam omogoča,
da imamo ustaljena pričakovanja, in ki priskrbi kanale tako za
sodelovanje kot za miroljuben konflikt« (Siedentop, 2003: 99). Zato
za Evropo predlaga dvoje: po eni strani potrebo po pisani ustavi (s
čimer se strinjamo), po drugi strani pa potrebo po skupni »zgodbi«,
ki si jo Evropejci »lahko pripovedujemo o izvorih in naravi naših
prepričanj« (Siedentop, 2003: 261). In Siedentop meni, da takšno
zgodbo že imamo: najde jo v krščanstvu kot civilni religiji. Krščanstvo
je po njegovem mnenju imelo odločilno vlogo pri nastanku sodobne
družbe in države, njunih demokratičnih ustanov, individualizma,
kapitalizma in pluralizma. Siedentop torej mnogo »negodnih reči«,
ki so po Novalisu raztrgale krščansko Evropo (individualizem, kapi-
talizem in pluralizem), šteje ravno za poganjke krščanstva. Avtorja
pa sta si podobna v tem, da ne razlikujeta med krščanstvom kot
tistim, kar je povezano z osebo Jezusa iz Nazareta, in vsem drugim,
kar se je v Jezusovem imenu počelo v kristjanstvu v smislu univerzalne
krščanske družbe.
Siedentop sicer – spet skoraj prav tako kot Novalis – prizna, da je
(pozneje!) nekaj šlo po zlu. Pravi namreč:
Potem, ko se je stoletja dolgo borila, da bi izoblikovala evropska
prepričanja in običaje, se je Cerkev žal navadila na moralno hegemonijo,
na svojo privilegirano vlogo v družbi. Čeprav se je sama pazljivo
vzdrževala uporabe fizične sile, se je naučila »kooptirati« posvetno
oblast in s tem včasih na silo uveljavljati lastne doktrine. […] Posledica
je lahko bila samo ena. Od šestnajstega do 18. stoletja je vse večje število
evropskih intelektualcev obračalo moralne intuicije, ki so se rodile iz
krščanstva, proti sami Cerkvi. (Siedentop, 2003: 271.)
Pri vsem Siedentopovem prikazu odločilne vloge, ki jo je krščan-
stvo imelo pri nastanku moderne oz. evropske družbe, pa lahko
opazimo, da nekaj manjka, vsaj glede na zastavljeni cilj, da navduši
za »pluralistično« Evropo. Tu so individualnost, egalitarnost, demo-
kratičnost, univerzalizem, ni pa pluralnosti, kaj šele pluralizma. Toda
75
