Page 78 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 78
RAZPRAVE, [TUDIJE
vsaj pluralnost je bila, preden jo je, po besedah Eberharda Jüngela,
»odpravila ravno Cerkev, ko je pridobila za to potrebno moč« (Jüngel,
2000: 297). S tem seveda ne bi bilo nič narobe, če bi ta moč bila moč
prepričevanja in bi vsi verjeli Kristusovemu evangeliju. Toda niso.
Cerkev se je v prvih tristo letih kljub preganjanju nezadržno širila,
in sicer z oznanjanjem, se pravi s prepričevanjem. Toda s cesarjem
Konstantinom, najpozneje pa s Teodozijem, se začne obdobje, ko je
»krščanski« Rim začel preganjati druge in drugačne: pogane in
heretike. In to ni bila toliko krivda cesarjev kot škofov, ki so cesarjem
takšno početje dovolili ali jih k temu celo spodbujali. To pa se ni
začelo dogajati šele po tem, ko se je Cerkev »stoletja dolgo borila, da
bi izoblikovala evropska prepričanja in običaje,« in se »žal navadila
na moralno hegemonijo«, kot trdi Siedentop in kot beremo tudi pri
Novalisu, ampak kakih tisoč let prej, namreč v 4. in 5. stoletju. Že res,
da se je Cerkev »sama pazljivo vzdrževala uporabe fizične sile«, a se je
že v 4. stoletju »naučila ’kooptirati’ posvetno oblast« in s tem bolj ali
manj stalno in dosledno, ne pa le »včasih«, kakor trdi Siedentop, »na
silo uveljavljati lastne doktrine«.
Sam Siedentop šteje duhovščino za enega izmed stanov tedanje
družbene ureditve. Že iz tega bi moralo biti jasno, da ne moremo
govoriti o dejanski ločenosti duhovne in svetne oblasti, saj gre za
stanova iste ureditve. Svetna oblast je zato pogosto izvrševala to, kar
ji je »duhovna« naročila. Po drugi strani pa se je Cerkev branila pred
vtikanjem posvetne oblasti bodisi v zadeve vere bodisi v cerkveno-
pravne zadeve ali v cerkveno lastnino. In ta napetost med papeško in
cesarsko oblastjo je zgodovinsko gledano gotovo prispevala k temu,
da se je na Zahodu utrjevala zavest o tem, da nobena človeška avto-
riteta ni absolutna. Zgodovinsko gledano, pravimo: glede na sveto-
pisemsko izročilo bi zadoščalo, če bi ljudje verjeli evangeliju. S tem bi
namreč verjeli, da je pravi poglavar le Kristus Jezus; da je on tisti, ki
naj bi ga poslušali, in da posledično nobene druge človeške oblasti ne
kaže jemati za absolutno.
Siedentop pa s svojo »zgodbo« pride v težave ravno zato, ker je
papež vsaj za nekaj časa res postal edina in nedvoumna avtoriteta na
Zahodu. Sylvester Hoogmoed ga je v intervjuju prav tu stisnil v kot.
Potem ko se je Siedentop vprašanju zatiranja v zgodovini krščanstva
76
vsaj pluralnost je bila, preden jo je, po besedah Eberharda Jüngela,
»odpravila ravno Cerkev, ko je pridobila za to potrebno moč« (Jüngel,
2000: 297). S tem seveda ne bi bilo nič narobe, če bi ta moč bila moč
prepričevanja in bi vsi verjeli Kristusovemu evangeliju. Toda niso.
Cerkev se je v prvih tristo letih kljub preganjanju nezadržno širila,
in sicer z oznanjanjem, se pravi s prepričevanjem. Toda s cesarjem
Konstantinom, najpozneje pa s Teodozijem, se začne obdobje, ko je
»krščanski« Rim začel preganjati druge in drugačne: pogane in
heretike. In to ni bila toliko krivda cesarjev kot škofov, ki so cesarjem
takšno početje dovolili ali jih k temu celo spodbujali. To pa se ni
začelo dogajati šele po tem, ko se je Cerkev »stoletja dolgo borila, da
bi izoblikovala evropska prepričanja in običaje,« in se »žal navadila
na moralno hegemonijo«, kot trdi Siedentop in kot beremo tudi pri
Novalisu, ampak kakih tisoč let prej, namreč v 4. in 5. stoletju. Že res,
da se je Cerkev »sama pazljivo vzdrževala uporabe fizične sile«, a se je
že v 4. stoletju »naučila ’kooptirati’ posvetno oblast« in s tem bolj ali
manj stalno in dosledno, ne pa le »včasih«, kakor trdi Siedentop, »na
silo uveljavljati lastne doktrine«.
Sam Siedentop šteje duhovščino za enega izmed stanov tedanje
družbene ureditve. Že iz tega bi moralo biti jasno, da ne moremo
govoriti o dejanski ločenosti duhovne in svetne oblasti, saj gre za
stanova iste ureditve. Svetna oblast je zato pogosto izvrševala to, kar
ji je »duhovna« naročila. Po drugi strani pa se je Cerkev branila pred
vtikanjem posvetne oblasti bodisi v zadeve vere bodisi v cerkveno-
pravne zadeve ali v cerkveno lastnino. In ta napetost med papeško in
cesarsko oblastjo je zgodovinsko gledano gotovo prispevala k temu,
da se je na Zahodu utrjevala zavest o tem, da nobena človeška avto-
riteta ni absolutna. Zgodovinsko gledano, pravimo: glede na sveto-
pisemsko izročilo bi zadoščalo, če bi ljudje verjeli evangeliju. S tem bi
namreč verjeli, da je pravi poglavar le Kristus Jezus; da je on tisti, ki
naj bi ga poslušali, in da posledično nobene druge človeške oblasti ne
kaže jemati za absolutno.
Siedentop pa s svojo »zgodbo« pride v težave ravno zato, ker je
papež vsaj za nekaj časa res postal edina in nedvoumna avtoriteta na
Zahodu. Sylvester Hoogmoed ga je v intervjuju prav tu stisnil v kot.
Potem ko se je Siedentop vprašanju zatiranja v zgodovini krščanstva
76
