Page 79 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 79
NENAD H. VITOROVI]
nekaj časa izmikal s standardno trditvijo, da je nasilje vselej izvajala
posvetna oblast in ne Cerkev, ga je vprašal, če so torej nasilni papeži
in škofje bili zgolj izjeme. Siedentopov odgovor je vsekakor pomen-
ljiv:
Razmišljati je treba historično in primerjalno. Zatiranje nima
vselej enakega pomena. Zatirati populacijo, ki je 90 % nepismena, ni
isto, kot zatirati populacijo, ki je 90 % pismena. S prvimi je treba
ravnati povsem drugače kot z drugimi. (Siedentop, v: Hoogmoed,
2001)
Toda ko je Jezus Petra in Janeza izbral za učenca, sta ta bila še bolj
ali manj navadna ribiča. Možno je celo, da sta bila še nepismena. Pa
vendar ju ni »mobiliziral« s šibo, kaj šele z mečem, ampak ju je
poklical, naj hodita za njim. In tudi učenci naj bi druge prepričevali
zgolj z besedo. Tako kot se je začelo, naj bi se krščanstvo nadaljevalo.
Žal pa so poleg njega rasle tudi drugačne različice.
Če sklenemo: Siedentop ima prav, ko govori o »subverzivnem
značaju krščanskih verovanj« (Siedentop, 2003: 269), toda ta niso
spodkopavala zgolj »trajnih oblik podrejenosti v družbi« (Siedentop,
2003: 270), ampak tudi imperialno Cerkev in so med drugim privedla
do reformacije. Reformacija pa je z uničenjem religiozno-svetovno-
nazorskega monopola nad resnico, ki ga je v zahodni Evropi imela
latinska Cerkev, sprožila sekularizacijo in druge družbene procese,
katerih rezultat je sodobni pluralizem. Tega pa za čas od Jezusovega
vnebohoda do njegovega ponovnega prihoda »terja« sam evangelij:
predpostavlja namreč svobodo preverjanja, ohranjanja ali ravno tudi
spreminjanja osebnih prepričanj oziroma verovanj posameznikov in
svobodo izražanja svoje vere ali svojega prepričanja, individualno ali
kolektivno, javno ali zasebno, s tem pa ravno takšen pluralizem, ki to
omogoča in ki ga institucionalizira Listina Evropske unije o temeljnih
pravicah (člen 10), ne pa Siedentopov »pluralizem« katoliških, prote-
stantskih in pravoslavnih držav znotraj monopola enotne zgodbe o
krščanski Evropi ali monopol takšnega sekularističnega prepričanja,
ki vsa verska prepričanja izriva iz javne sfere. Jezusovo revolucionarno
stališče do svetne oblasti pa je že zdavnaj osvetlilo tako versko hinav-
ščino kot razne svetne pretenzije, npr. v dialogu s Pilatom:
77
nekaj časa izmikal s standardno trditvijo, da je nasilje vselej izvajala
posvetna oblast in ne Cerkev, ga je vprašal, če so torej nasilni papeži
in škofje bili zgolj izjeme. Siedentopov odgovor je vsekakor pomen-
ljiv:
Razmišljati je treba historično in primerjalno. Zatiranje nima
vselej enakega pomena. Zatirati populacijo, ki je 90 % nepismena, ni
isto, kot zatirati populacijo, ki je 90 % pismena. S prvimi je treba
ravnati povsem drugače kot z drugimi. (Siedentop, v: Hoogmoed,
2001)
Toda ko je Jezus Petra in Janeza izbral za učenca, sta ta bila še bolj
ali manj navadna ribiča. Možno je celo, da sta bila še nepismena. Pa
vendar ju ni »mobiliziral« s šibo, kaj šele z mečem, ampak ju je
poklical, naj hodita za njim. In tudi učenci naj bi druge prepričevali
zgolj z besedo. Tako kot se je začelo, naj bi se krščanstvo nadaljevalo.
Žal pa so poleg njega rasle tudi drugačne različice.
Če sklenemo: Siedentop ima prav, ko govori o »subverzivnem
značaju krščanskih verovanj« (Siedentop, 2003: 269), toda ta niso
spodkopavala zgolj »trajnih oblik podrejenosti v družbi« (Siedentop,
2003: 270), ampak tudi imperialno Cerkev in so med drugim privedla
do reformacije. Reformacija pa je z uničenjem religiozno-svetovno-
nazorskega monopola nad resnico, ki ga je v zahodni Evropi imela
latinska Cerkev, sprožila sekularizacijo in druge družbene procese,
katerih rezultat je sodobni pluralizem. Tega pa za čas od Jezusovega
vnebohoda do njegovega ponovnega prihoda »terja« sam evangelij:
predpostavlja namreč svobodo preverjanja, ohranjanja ali ravno tudi
spreminjanja osebnih prepričanj oziroma verovanj posameznikov in
svobodo izražanja svoje vere ali svojega prepričanja, individualno ali
kolektivno, javno ali zasebno, s tem pa ravno takšen pluralizem, ki to
omogoča in ki ga institucionalizira Listina Evropske unije o temeljnih
pravicah (člen 10), ne pa Siedentopov »pluralizem« katoliških, prote-
stantskih in pravoslavnih držav znotraj monopola enotne zgodbe o
krščanski Evropi ali monopol takšnega sekularističnega prepričanja,
ki vsa verska prepričanja izriva iz javne sfere. Jezusovo revolucionarno
stališče do svetne oblasti pa je že zdavnaj osvetlilo tako versko hinav-
ščino kot razne svetne pretenzije, npr. v dialogu s Pilatom:
77
