Page 82 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 82
RAZPRAVE, [TUDIJE
niške družbe in na drugi strani v vse globljem prepadu revščine in
obupa.1
Teolog Jože Rajhman se v številnih razpravah dotika temeljnih
vprašanj človeške družbe, ki so tudi katoliško Cerkev usmerjala v
reševanje aktualnih problemov sodobnega človeka. Njegova ocena
katoliške Cerkve je večkrat kritična, saj predpostavlja predvsem
takšno Cerkev, ki bo dajala zavetje in primerno duhovno okolje
sodobnemu človeku. Ta Cerkev je zanj živa in vgrajena v konkretno
družbeno okolje v času političnega sistema socialističnega samo-
upravljanja. Hkrati je to pokoncilska Cerkev; ta se je s svojo Konstitucijo
o Cerkvi v sedanjem svetu obrnila k človeku ter k svetu, njena bistvena
lastnost pa je njena občestvenost. Kot v svoji oceni slovenske po-
koncilske Cerkve poudarja Avguštin Lah, je ta Cerkev kot Božje
ljudstvo »konkretno občestvo, communio, zbrano ob evharistiji. Je
torej ’bogoslužno občestvo Božjih otrok’, ki imajo vsi enako dosto-
janstvo. V tem se izraža krščansko bratstvo in sestrinstvo, saj je
struktura bratstva najosnovnejša struktura. Kot bratska skupnost je
Cerkev, ki ima prihodnost.« (Lah, 1999: 173.) Poleg bratstva in sestrin-
stva sta bili v pokoncilski Cerkvi močno izraženi svoboda in enakost,
kar je posledica odločitve papeža Janeza Pavla II., ki je v ospredje začel
postavljati vprašanje človekovih pravic. Hkrati so tudi slovenski
teologi z navdušenjem sprejeli koncilske odloke in se na svoj način
aktivno vključili v tokove sodobnih teoloških smeri. Ob zahtevi po
človekovih pravicah postavljajo zahtevo po svobodi, ki vključuje
pravico do lastnega mišljenja in izražanja svojih misli, teološkega
raziskovanja ter ravnanja po svoji vesti (Lah, 1999: 179). Priložnost za
človeka vidi Rajhman v pokoncilski Cerkvi, ki izpolnjuje Kristusovo
odrešenjsko poslanstvo in oznanja Božje kraljestvo svetu, ki pa si
mora tudi sama prizadevati, da čim popolneje uresniči ljubezen, tako
1 Prim. novo socialno okrožnico papeža Benedikta XVI. Caritas in veritate – ljubezen
v resnici, ki povzema prejšnji dve okrožnici (Bog je ljubezen in Odrešeni v upanju)
ter prinaša sedanja papeževa razmišljanja o sodobnem svetu, v katerem je človek
kot oseba izpostavljen globalizaciji, vplivom okolja, dotikajo se ga vprašanja
bioetike in bistvena socialna vprašanja; v prihodnost zre z odločnostjo,
pogumom, temelječim na realizmu krščanske modrosti. Okrožnica opozarja
na odgovornost za nerazvitost, ki jo nosijo številne uveljavljene dežele in elite,
včasih tudi človekoljubne in druge mednarodne organizacije (Potrpin, 2009: 2).
80
niške družbe in na drugi strani v vse globljem prepadu revščine in
obupa.1
Teolog Jože Rajhman se v številnih razpravah dotika temeljnih
vprašanj človeške družbe, ki so tudi katoliško Cerkev usmerjala v
reševanje aktualnih problemov sodobnega človeka. Njegova ocena
katoliške Cerkve je večkrat kritična, saj predpostavlja predvsem
takšno Cerkev, ki bo dajala zavetje in primerno duhovno okolje
sodobnemu človeku. Ta Cerkev je zanj živa in vgrajena v konkretno
družbeno okolje v času političnega sistema socialističnega samo-
upravljanja. Hkrati je to pokoncilska Cerkev; ta se je s svojo Konstitucijo
o Cerkvi v sedanjem svetu obrnila k človeku ter k svetu, njena bistvena
lastnost pa je njena občestvenost. Kot v svoji oceni slovenske po-
koncilske Cerkve poudarja Avguštin Lah, je ta Cerkev kot Božje
ljudstvo »konkretno občestvo, communio, zbrano ob evharistiji. Je
torej ’bogoslužno občestvo Božjih otrok’, ki imajo vsi enako dosto-
janstvo. V tem se izraža krščansko bratstvo in sestrinstvo, saj je
struktura bratstva najosnovnejša struktura. Kot bratska skupnost je
Cerkev, ki ima prihodnost.« (Lah, 1999: 173.) Poleg bratstva in sestrin-
stva sta bili v pokoncilski Cerkvi močno izraženi svoboda in enakost,
kar je posledica odločitve papeža Janeza Pavla II., ki je v ospredje začel
postavljati vprašanje človekovih pravic. Hkrati so tudi slovenski
teologi z navdušenjem sprejeli koncilske odloke in se na svoj način
aktivno vključili v tokove sodobnih teoloških smeri. Ob zahtevi po
človekovih pravicah postavljajo zahtevo po svobodi, ki vključuje
pravico do lastnega mišljenja in izražanja svojih misli, teološkega
raziskovanja ter ravnanja po svoji vesti (Lah, 1999: 179). Priložnost za
človeka vidi Rajhman v pokoncilski Cerkvi, ki izpolnjuje Kristusovo
odrešenjsko poslanstvo in oznanja Božje kraljestvo svetu, ki pa si
mora tudi sama prizadevati, da čim popolneje uresniči ljubezen, tako
1 Prim. novo socialno okrožnico papeža Benedikta XVI. Caritas in veritate – ljubezen
v resnici, ki povzema prejšnji dve okrožnici (Bog je ljubezen in Odrešeni v upanju)
ter prinaša sedanja papeževa razmišljanja o sodobnem svetu, v katerem je človek
kot oseba izpostavljen globalizaciji, vplivom okolja, dotikajo se ga vprašanja
bioetike in bistvena socialna vprašanja; v prihodnost zre z odločnostjo,
pogumom, temelječim na realizmu krščanske modrosti. Okrožnica opozarja
na odgovornost za nerazvitost, ki jo nosijo številne uveljavljene dežele in elite,
včasih tudi človekoljubne in druge mednarodne organizacije (Potrpin, 2009: 2).
80
