Page 83 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 83
FANIKA KRAJNC - VRE^KO
da bo lahko vsak njen član v njej našel sebe in zaživel v njej kot oseba,
kot tisti, ki ga Bog »kliče po imenu« (Grmič, 1983: 116). V tem duhu
tudi Rajhman kaže svoje »navdušenje nad koncilom«, hkrati pa se
loteva kritičnih vprašanj o življenju sodobne krajevne Cerkve ter vsaj
do nekega obdobja (do srede osemdesetih let) kaže naklonjenost
idejam socialno politične teologije.
1.2 Izvor teologije osvoboditve
Z izrazom politična teologija je poimenovano pokoncilsko gibanje
v okviru evropske katoliške in hkrati protestantske teologije v letih
1965–1968, ko se je v katoliški teologiji pokoncilska Cerkev obrnila
k svetu, na področju protestantske teologije pa sta nanjo vplivali
historična usmeritev W. Pannenberga (1961) in teologija upanja J.
Moltmanna (1964). V Latinski Ameriki se je vzporedno razvijala
teologija osvoboditve (1968–1972), ki ima sicer korenine že v 16.
stoletju, ko so se misijonarji zavzeli za pravice Indijancev. Bartolomeo
de las Casas je v Latinski Ameriki dvesto let pred Rousseeaujem in
tristo let pred Marxom ugotovil dialektično nasprotje med gospodar-
jem in sužnjem, pri čemer je v svojih spisih obsodil sistem, pod
katerim je moralo umreti več kot sto tisoč Indijancev zaradi pohlepa
belcev in zavojevalcev po zlatu in bogastvu (Rajhman 1980, 164).
Za najpomembnejši tekst politične teologije 20. stoletja šteje
predavanje Rahnerjevega učenca Baptista Metza, ki ga je imel na
mednarodnem teološkem kongresu v kanadskem Torontu leta 1967
z naslovom O teologiji sveta. Najpomembnejše delo teologije osvo-
boditve pa je predavanje Hacia una teologia de la liberacion, ki ga je imel
Gustavo Gutiérrez v perujskem Chimboteu leta 1968 in je leta 1971
izšlo v Limi pod naslovom Teologija osvoboditve. Leta 1972 je Leonardo
Boff objavil delo Jesus Cristo Libertador; obe deli predstavljata temeljni
deli nove teološke smeri (Gibellini, 1996: 301–382). Leonardo Boff je
leta 1984 izdal knjigo Cerkev – karizma in moč in zaradi nekaterih
trditev v njej se je zagovarjal pred kardinalom Ratzingerjem, takrat-
nim prefektom Kongregacije za verski nauk.2
2 Revija Znamenje je v svoji peti številki leta 1985 (str. 450-3) objavila poročilo o
’primeru Boff’ in s tem nakazala svoje kritično stališče do uradne Cerkve. Prevod
članka, objavljenega v nemški reviji Orientierung, ne izbira besed v svoji kritiki
81
da bo lahko vsak njen član v njej našel sebe in zaživel v njej kot oseba,
kot tisti, ki ga Bog »kliče po imenu« (Grmič, 1983: 116). V tem duhu
tudi Rajhman kaže svoje »navdušenje nad koncilom«, hkrati pa se
loteva kritičnih vprašanj o življenju sodobne krajevne Cerkve ter vsaj
do nekega obdobja (do srede osemdesetih let) kaže naklonjenost
idejam socialno politične teologije.
1.2 Izvor teologije osvoboditve
Z izrazom politična teologija je poimenovano pokoncilsko gibanje
v okviru evropske katoliške in hkrati protestantske teologije v letih
1965–1968, ko se je v katoliški teologiji pokoncilska Cerkev obrnila
k svetu, na področju protestantske teologije pa sta nanjo vplivali
historična usmeritev W. Pannenberga (1961) in teologija upanja J.
Moltmanna (1964). V Latinski Ameriki se je vzporedno razvijala
teologija osvoboditve (1968–1972), ki ima sicer korenine že v 16.
stoletju, ko so se misijonarji zavzeli za pravice Indijancev. Bartolomeo
de las Casas je v Latinski Ameriki dvesto let pred Rousseeaujem in
tristo let pred Marxom ugotovil dialektično nasprotje med gospodar-
jem in sužnjem, pri čemer je v svojih spisih obsodil sistem, pod
katerim je moralo umreti več kot sto tisoč Indijancev zaradi pohlepa
belcev in zavojevalcev po zlatu in bogastvu (Rajhman 1980, 164).
Za najpomembnejši tekst politične teologije 20. stoletja šteje
predavanje Rahnerjevega učenca Baptista Metza, ki ga je imel na
mednarodnem teološkem kongresu v kanadskem Torontu leta 1967
z naslovom O teologiji sveta. Najpomembnejše delo teologije osvo-
boditve pa je predavanje Hacia una teologia de la liberacion, ki ga je imel
Gustavo Gutiérrez v perujskem Chimboteu leta 1968 in je leta 1971
izšlo v Limi pod naslovom Teologija osvoboditve. Leta 1972 je Leonardo
Boff objavil delo Jesus Cristo Libertador; obe deli predstavljata temeljni
deli nove teološke smeri (Gibellini, 1996: 301–382). Leonardo Boff je
leta 1984 izdal knjigo Cerkev – karizma in moč in zaradi nekaterih
trditev v njej se je zagovarjal pred kardinalom Ratzingerjem, takrat-
nim prefektom Kongregacije za verski nauk.2
2 Revija Znamenje je v svoji peti številki leta 1985 (str. 450-3) objavila poročilo o
’primeru Boff’ in s tem nakazala svoje kritično stališče do uradne Cerkve. Prevod
članka, objavljenega v nemški reviji Orientierung, ne izbira besed v svoji kritiki
81
