Page 84 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 84
RAZPRAVE, [TUDIJE
Kongregacija za verski nauk je 6. avgusta 1984 izdala Navodilo o
teologiji osvoboditve (CD 24), leta 1986 pa še Navodilo o verski svobodi in
osvoboditvi (CD 31). Oba dokumenta podajata stališče uradne katoli-
ške Cerkve do nove teološke smeri in poudarjata, »da Cerkev hoče in
mora biti na strani revnih. Obvezuje jo zvestoba evangeliju. Evangelij
je pravzaprav postal izhodišče za popolno, tudi socialno osvoboditev
človeka: za bogatina in oblastnika, ki se mora odreči svojim ’pravicam’
v prid pravic revnih, za revnega, ki v evangeliju najde zase in za sebi
enake pobude za osvoboditveno delovanje, ki temelji na dostojanstvu
človeške osebe in njene poklicanosti.« (CD 24, Uvod 1.) In še: »Evan-
gelij Jezusa Kristusa je razodel človeku, da je svobodna oseba, pokli-
cana stopiti v občestvo z Bogom; s tem je v človeku zbudil zavest do
tedaj neslutenih globin človeške družbe.« (CD 31 1,5.)
Oba dokumenta opozarjata na sporne vidike teologije osvoboditve,
ki jih nove teološke smeri pozabljajo ali izključujejo, in sicer: »presež-
nost (transcendenca) in zastonjskost osvoboditve v Jezusu Kristusu,
pravem Bogu in pravem človeku, vzvišenost njegove milosti, pravo
naravo zveličavnih sredstev in zlasti Cerkve ter zakramentov« (CD 24,
Vatikana. Iz objavljenega prispevka je mogoče razbrati kritično stališče revije
Znamenje do dogodkov v sodobni Cerkvi. Kongregacija za nauk vere je namreč
Boffovo knjigo Cerkev – karizma in moč razglasila za takšno, da ’ogroža zdrav
verski nauk’. Od Boffa ni zahtevala preklica nekaterih njegovih trditev v knjigi,
ampak se je zadovoljila z objavo svoje kritike. Tudi Boff je objavil sojo izjavo, v
kateri je poudaril, da kongregacija njegovih izjav ni označila za ’heretične,
shizmatične ali ireligiozne’ ter da ne kritizira teologije osvoboditve. Z izrečenim
priznavanjem najvišje učiteljske avtoritete Cerkve je Boff sklenil: »Prednost dajem
temu, da grem svojo pot skupaj s Cerkvijo, ne pa, da bi s svojo teologijo šel
naprej.« Vzdržal se je vsake kritike Kongregacije za verski nauk, ko je zapisal:
»Priznavam, da lahko cerkvena avtoriteta sprejme ali pa zavrne poskuse reševanja
realnih problemov Cerkve, ki jih v svojih razpravah podajajo teologi. Vsekakor
naj bi veljalo, da takšne teme potrebujejo vedno novo razmišljanje teologov,
tesno povezanih z vero cerkvenega občestva in njegovih pastirjev. Iskanje resnice
pa je vsekakor neodtujljiva zahteva človeškega duha in še bolj teološke misli.«
Zaplet med kongregacijo in Boffom se s tem ni končal, ampak je kongregacija
Boffu prepovedala oziroma odvzela pravico urednikovanja, predavanja in
publicistike, tudi intervjujev ni smel dajati. Objava v Znamenju sklene kritiko
kongregacije in Vatikana z besedami: »V širokih krogih primerjajo ’nagobčnik’
za Leonarda Boffa z ukrepi totalitarnih režimov /…/ miselnost inkvizicije še
vedno živi in deluje. Novo ob tem pa je dejstvo, da je bil z Boffom zatrt ’glas
tistih, ki nimajo glassu’« (Kaufmann 1985, 453).
82
Kongregacija za verski nauk je 6. avgusta 1984 izdala Navodilo o
teologiji osvoboditve (CD 24), leta 1986 pa še Navodilo o verski svobodi in
osvoboditvi (CD 31). Oba dokumenta podajata stališče uradne katoli-
ške Cerkve do nove teološke smeri in poudarjata, »da Cerkev hoče in
mora biti na strani revnih. Obvezuje jo zvestoba evangeliju. Evangelij
je pravzaprav postal izhodišče za popolno, tudi socialno osvoboditev
človeka: za bogatina in oblastnika, ki se mora odreči svojim ’pravicam’
v prid pravic revnih, za revnega, ki v evangeliju najde zase in za sebi
enake pobude za osvoboditveno delovanje, ki temelji na dostojanstvu
človeške osebe in njene poklicanosti.« (CD 24, Uvod 1.) In še: »Evan-
gelij Jezusa Kristusa je razodel človeku, da je svobodna oseba, pokli-
cana stopiti v občestvo z Bogom; s tem je v človeku zbudil zavest do
tedaj neslutenih globin človeške družbe.« (CD 31 1,5.)
Oba dokumenta opozarjata na sporne vidike teologije osvoboditve,
ki jih nove teološke smeri pozabljajo ali izključujejo, in sicer: »presež-
nost (transcendenca) in zastonjskost osvoboditve v Jezusu Kristusu,
pravem Bogu in pravem človeku, vzvišenost njegove milosti, pravo
naravo zveličavnih sredstev in zlasti Cerkve ter zakramentov« (CD 24,
Vatikana. Iz objavljenega prispevka je mogoče razbrati kritično stališče revije
Znamenje do dogodkov v sodobni Cerkvi. Kongregacija za nauk vere je namreč
Boffovo knjigo Cerkev – karizma in moč razglasila za takšno, da ’ogroža zdrav
verski nauk’. Od Boffa ni zahtevala preklica nekaterih njegovih trditev v knjigi,
ampak se je zadovoljila z objavo svoje kritike. Tudi Boff je objavil sojo izjavo, v
kateri je poudaril, da kongregacija njegovih izjav ni označila za ’heretične,
shizmatične ali ireligiozne’ ter da ne kritizira teologije osvoboditve. Z izrečenim
priznavanjem najvišje učiteljske avtoritete Cerkve je Boff sklenil: »Prednost dajem
temu, da grem svojo pot skupaj s Cerkvijo, ne pa, da bi s svojo teologijo šel
naprej.« Vzdržal se je vsake kritike Kongregacije za verski nauk, ko je zapisal:
»Priznavam, da lahko cerkvena avtoriteta sprejme ali pa zavrne poskuse reševanja
realnih problemov Cerkve, ki jih v svojih razpravah podajajo teologi. Vsekakor
naj bi veljalo, da takšne teme potrebujejo vedno novo razmišljanje teologov,
tesno povezanih z vero cerkvenega občestva in njegovih pastirjev. Iskanje resnice
pa je vsekakor neodtujljiva zahteva človeškega duha in še bolj teološke misli.«
Zaplet med kongregacijo in Boffom se s tem ni končal, ampak je kongregacija
Boffu prepovedala oziroma odvzela pravico urednikovanja, predavanja in
publicistike, tudi intervjujev ni smel dajati. Objava v Znamenju sklene kritiko
kongregacije in Vatikana z besedami: »V širokih krogih primerjajo ’nagobčnik’
za Leonarda Boffa z ukrepi totalitarnih režimov /…/ miselnost inkvizicije še
vedno živi in deluje. Novo ob tem pa je dejstvo, da je bil z Boffom zatrt ’glas
tistih, ki nimajo glassu’« (Kaufmann 1985, 453).
82
