Page 115 - Studia Universitatis Hereditati, vol 8(2) (2020)
P. 115
ia universitatisna individualni kot na družbeni ravni (Mezza- avtorjev za prevajanje stilistične ali literarne pro-
dri 2015). ze (Crystal 2005). Njen namen je bil dokazati, da
metode poučevanja italijanščine kot drugega jezik a na dvojezičnem območju slovenske istr e ... 115 je učenje modernih evropskih jezikov ravno tako
Od začetkov do 16. stoletja prestižno kot učenje klasičnih jezikov. (Richards
Že v času prvih civilizacij obstajajo dokazi o po- in Rodgers 1986). Učbeniki so tedaj vsebovali le
učevanju jezikov. Sumerci (3.000 pr. n. št.) so slovnična pravila, sezname glagolov in stavke za
za učenje uporabljali glinene ploščice, na kate- prevajanje. Učeči se je večino časa posvetil pre-
re so učenci zapisovali in pomnili skupine be- biranju klasičnih avtorjev v tujem jeziku, ki so
sed, dokler niso bili pripravljeni za komunika- bili prepredeni z arhaizmi in redko rabljenimi iz-
cijo (Vučo 2012). Asirci (2.500 pr. n. št.) so se razi. Besedišče je služilo zgolj za prikaz slovnič-
učili aramejščine z uporabo dvojezičnih besedil nih pravil, zato so bili primeri izven konteksta.
in slovarjev; v Egiptu so uporabljali učbenike pi- Gre za metodo poučevanja jezika, ki ima števil-
sarskih šol, ki so služili za pomoč pri branju, pi- ne pomanjkljivosti, saj je take vrste poučevanje,
sanju in sporočanju. Praktični pouk so opravlja- sploh za otroke in mladostnike - enolično in vse-
li v tujini in se tako privajali na jezik in kulturo. binsko nepovezano z realno rabo jezika. Ta me-
Z nastopom Rimskega cesarstva (753 pr. n.) smo toda je danes primerna za učenje mrtvih jezikov,
dobili nov svetovni jezik – latinščino. Rimlja- če pa se aplicira na moderne jezike, je primerna
ni so se izobraževali dvojezično, kajti grške do- za posameznike, ki ne bodo nikoli obiskali tuje
jilje so skrbele za otroke in jih z direktno meto- države, kjer govorijo tuj jezik, ali ne bodo niko-
do učile tudi grščine. Slednja se je prej omejila na li v stiku z naravnimi govorci tega tujega jezika
specifična področja komunikacije, medtem ko (Cook 1996).
je latinščina ostala jezik sporazumevanja še ves
zgodnji in pozni srednji vek. Šele v poznem 19. stoletju so se nasprotova-
nja slovnično-prevajalni metodi širila v večino
Od 16. do prve polovice 20. stoletja evropskih dežel in prispevala k razvoju novih na-
V 16. stoletju so Francija, Italija in Anglija pri- činov poučevanja, ki so se nadaljevali vse do da-
dobile pomen zaradi političnega dogajanja v našnjih dni (Richards in Rodgers 1986). Tako je
Evropi, ravno tako njihovi nacionalni jeziki, po- eden večjih reformatorjev na področju učenja je-
znavanje le-teh pa je postalo ključno za uspeš- zika, Vilhelm Viëtor (Der Sprachunterricht muss
no trgovanje. Zaradi teh sprememb je latinščina umkehren 1886), pričel »kulturni boj v podpo-
postopoma izgubljala veljavo in govorce, vendar ro prenove didaktike modernih jezikov z name-
so metodologije učenja latinščine postale osnov- nom, da bi postavil kot osnovo govorjeni jezik«3
ni model poučevanja tujih evropskih jezikov od K razvoju metode so prispevali različni jeziko-
17. do 19. stoletja. Najvplivnejši pedagog 17. sto- slovci (npr. Berlitz, Jespersen, Palmer). Maximi-
letja, Jan Amos Komenský, je v delu Didactica lian D. Berlitz je direktno metodo preimenoval v
Magna (1638) spodbudil k učenju tistih jezikov, Metodo Berlitz. Pod tem imenom se je ohranila
ki so omogočali nova spoznanja. Posebno pozor- do današnjih dni, saj poznamo številne šole, ki še
nost je posvetil čezmejnim jezikom ter zagovar- danes poučujejo na osnovi opisane metodologije
jal slovnično-prevajalno metodo, ki je veljala za (Mezzadri 2015). Bistveno zanjo je, da temelji na
edino pravo tradicijo na področju učenja tujega naravnem usvajanju jezika in poudarku na govo-
jezika. (Mezzadri 2015). Ta metoda se je uvelja- ru. Novo besedišče učenec gradi na osnovi po-
vila v Evropi okrog leta 1840 in je prevladovala v znanih besed v tujem/drugem jeziku, učiteljevi
sledečem stoletju, ko je preplavila ves kontinent mimiki, prikazu ter slikovni podpori (Richards
in narekovala načine poučevanja tujega jezika na in Rodgers 1986). Direktna metoda zagovarja
podlagi pomnjenja dolgih seznamov slovničnih zgolj uporabo ciljnega jezika, kar pomeni, da bi
pravil in knjižnega besednjaka besedil klasičnih
3 »inizia una battaglia culturale a sostegno di un rinnovamento della
didattica delle lingue moderne tendente a porre alla base della for-
mazione la lingua parlata« (Mezzadri 2015, 19, lastni prevod).
dri 2015). ze (Crystal 2005). Njen namen je bil dokazati, da
metode poučevanja italijanščine kot drugega jezik a na dvojezičnem območju slovenske istr e ... 115 je učenje modernih evropskih jezikov ravno tako
Od začetkov do 16. stoletja prestižno kot učenje klasičnih jezikov. (Richards
Že v času prvih civilizacij obstajajo dokazi o po- in Rodgers 1986). Učbeniki so tedaj vsebovali le
učevanju jezikov. Sumerci (3.000 pr. n. št.) so slovnična pravila, sezname glagolov in stavke za
za učenje uporabljali glinene ploščice, na kate- prevajanje. Učeči se je večino časa posvetil pre-
re so učenci zapisovali in pomnili skupine be- biranju klasičnih avtorjev v tujem jeziku, ki so
sed, dokler niso bili pripravljeni za komunika- bili prepredeni z arhaizmi in redko rabljenimi iz-
cijo (Vučo 2012). Asirci (2.500 pr. n. št.) so se razi. Besedišče je služilo zgolj za prikaz slovnič-
učili aramejščine z uporabo dvojezičnih besedil nih pravil, zato so bili primeri izven konteksta.
in slovarjev; v Egiptu so uporabljali učbenike pi- Gre za metodo poučevanja jezika, ki ima števil-
sarskih šol, ki so služili za pomoč pri branju, pi- ne pomanjkljivosti, saj je take vrste poučevanje,
sanju in sporočanju. Praktični pouk so opravlja- sploh za otroke in mladostnike - enolično in vse-
li v tujini in se tako privajali na jezik in kulturo. binsko nepovezano z realno rabo jezika. Ta me-
Z nastopom Rimskega cesarstva (753 pr. n.) smo toda je danes primerna za učenje mrtvih jezikov,
dobili nov svetovni jezik – latinščino. Rimlja- če pa se aplicira na moderne jezike, je primerna
ni so se izobraževali dvojezično, kajti grške do- za posameznike, ki ne bodo nikoli obiskali tuje
jilje so skrbele za otroke in jih z direktno meto- države, kjer govorijo tuj jezik, ali ne bodo niko-
do učile tudi grščine. Slednja se je prej omejila na li v stiku z naravnimi govorci tega tujega jezika
specifična področja komunikacije, medtem ko (Cook 1996).
je latinščina ostala jezik sporazumevanja še ves
zgodnji in pozni srednji vek. Šele v poznem 19. stoletju so se nasprotova-
nja slovnično-prevajalni metodi širila v večino
Od 16. do prve polovice 20. stoletja evropskih dežel in prispevala k razvoju novih na-
V 16. stoletju so Francija, Italija in Anglija pri- činov poučevanja, ki so se nadaljevali vse do da-
dobile pomen zaradi političnega dogajanja v našnjih dni (Richards in Rodgers 1986). Tako je
Evropi, ravno tako njihovi nacionalni jeziki, po- eden večjih reformatorjev na področju učenja je-
znavanje le-teh pa je postalo ključno za uspeš- zika, Vilhelm Viëtor (Der Sprachunterricht muss
no trgovanje. Zaradi teh sprememb je latinščina umkehren 1886), pričel »kulturni boj v podpo-
postopoma izgubljala veljavo in govorce, vendar ro prenove didaktike modernih jezikov z name-
so metodologije učenja latinščine postale osnov- nom, da bi postavil kot osnovo govorjeni jezik«3
ni model poučevanja tujih evropskih jezikov od K razvoju metode so prispevali različni jeziko-
17. do 19. stoletja. Najvplivnejši pedagog 17. sto- slovci (npr. Berlitz, Jespersen, Palmer). Maximi-
letja, Jan Amos Komenský, je v delu Didactica lian D. Berlitz je direktno metodo preimenoval v
Magna (1638) spodbudil k učenju tistih jezikov, Metodo Berlitz. Pod tem imenom se je ohranila
ki so omogočali nova spoznanja. Posebno pozor- do današnjih dni, saj poznamo številne šole, ki še
nost je posvetil čezmejnim jezikom ter zagovar- danes poučujejo na osnovi opisane metodologije
jal slovnično-prevajalno metodo, ki je veljala za (Mezzadri 2015). Bistveno zanjo je, da temelji na
edino pravo tradicijo na področju učenja tujega naravnem usvajanju jezika in poudarku na govo-
jezika. (Mezzadri 2015). Ta metoda se je uvelja- ru. Novo besedišče učenec gradi na osnovi po-
vila v Evropi okrog leta 1840 in je prevladovala v znanih besed v tujem/drugem jeziku, učiteljevi
sledečem stoletju, ko je preplavila ves kontinent mimiki, prikazu ter slikovni podpori (Richards
in narekovala načine poučevanja tujega jezika na in Rodgers 1986). Direktna metoda zagovarja
podlagi pomnjenja dolgih seznamov slovničnih zgolj uporabo ciljnega jezika, kar pomeni, da bi
pravil in knjižnega besednjaka besedil klasičnih
3 »inizia una battaglia culturale a sostegno di un rinnovamento della
didattica delle lingue moderne tendente a porre alla base della for-
mazione la lingua parlata« (Mezzadri 2015, 19, lastni prevod).
