Page 119 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 119
vinko ošlak
prej. Take možnosti seveda nisva mogla zavrniti. Slaba stran te ponud-
be pa je bila v tem, da je kar precej skrčila čas, ki nama je ostal na voljo
za dovolj temeljit pregled narejenega, za dovolj natančno vnašanje po-
pravkov in izločitev še zadnjih napak ali manj skladnih rešitev z ozirom
na celoto. Ne da bi hotela opravičevati napake in neskladnosti, ki jih je
še vedno mogoče najti – odgovornost za vse to nosim sam, ker sem imel
v smislu avtorskega pristopa imel pri redakciji zadnjo besedo –, pa ven-
darle kljub vsem spodrsljajem še vedno meniva, da pozitivni vidik daleč
presega to, kar je v izdaji mogoče najti kot napačno ali vsaj manj sklad
no rešitev. Tudi Dalmatinova izvirna izdaja ima kljub tedanjemu tako
skrbnemu pregledovanju veliko napak in nedoslednosti, pa smo danes
vendar še kako hvaležni, da zahteva po popolnosti ni zadušila osnov-
nega namena, ki ga vsaka zvesta izdaja Biblije ima. Tudi sodobne izda-
je Svetega pisma niso brez napak in pomanjkljivosti. Seveda mi je jasno,
da iz tega ne smemo narediti univerzalnega opravičila za površnost ali
malomarnost pri pripravi tako pomembnega besedila – kakor iz upra-
vičene zahteve po čim bolje pripravljeni izdaji ne smemo narediti abso-
lutiziranega perfekcionizma, ki lahko naredi zadevi še več škode kakor
pa človeška zmotljivost. Če nama bo mogoče delo nadaljevati ali prip-
raviti dotis ali ponatis te izdaje, bova gotovo naredila vse, kar je mogo-
če, da ob ponovnem pregledu polovimo, kolikor je mogoče, napačnih
ali pa ne povsem dobrih mest v besedilu.
Še ko so veliki tovornjaki že vozili iz Madžarske, kjer so knjigo
natisnili, palete z izvodi Dalmatinovega Novega testamenta v slovenšči-
ni, ki jo razume današnji bralec brez posebnega slovenističnega znanja,
smo se vsi skoraj prestrašeno spraševali, kako bomo knjige vendar spra-
vili med ljudi in kako dolgo bodo morale ležati v skladiščih. Ti strahovi
pa so se kmalu razblinili, saj ljudje knjige – kolikor smo mogli sami to
spremljati – niso le hvaležno jemali, ampak so želeli dobiti še več primer-
kov, da jih podarijo svojim družinskim članom, sorodnikom, prijateljem
in znancem. Nikjer nismo opazili zaničljivega ravnanja s to knjigo, da
bi kdo z njo podlagal omahujočo mizo ali omaro, kar ne izključuje ver-
jetnosti, da je kdo storil tudi kaj takega – a kateri knjigi se to ne more
zgoditi? Bili smo presenečeni, s kakšno zavzetostjo so knjigo sprejema-
117
prej. Take možnosti seveda nisva mogla zavrniti. Slaba stran te ponud-
be pa je bila v tem, da je kar precej skrčila čas, ki nama je ostal na voljo
za dovolj temeljit pregled narejenega, za dovolj natančno vnašanje po-
pravkov in izločitev še zadnjih napak ali manj skladnih rešitev z ozirom
na celoto. Ne da bi hotela opravičevati napake in neskladnosti, ki jih je
še vedno mogoče najti – odgovornost za vse to nosim sam, ker sem imel
v smislu avtorskega pristopa imel pri redakciji zadnjo besedo –, pa ven-
darle kljub vsem spodrsljajem še vedno meniva, da pozitivni vidik daleč
presega to, kar je v izdaji mogoče najti kot napačno ali vsaj manj sklad
no rešitev. Tudi Dalmatinova izvirna izdaja ima kljub tedanjemu tako
skrbnemu pregledovanju veliko napak in nedoslednosti, pa smo danes
vendar še kako hvaležni, da zahteva po popolnosti ni zadušila osnov-
nega namena, ki ga vsaka zvesta izdaja Biblije ima. Tudi sodobne izda-
je Svetega pisma niso brez napak in pomanjkljivosti. Seveda mi je jasno,
da iz tega ne smemo narediti univerzalnega opravičila za površnost ali
malomarnost pri pripravi tako pomembnega besedila – kakor iz upra-
vičene zahteve po čim bolje pripravljeni izdaji ne smemo narediti abso-
lutiziranega perfekcionizma, ki lahko naredi zadevi še več škode kakor
pa človeška zmotljivost. Če nama bo mogoče delo nadaljevati ali prip-
raviti dotis ali ponatis te izdaje, bova gotovo naredila vse, kar je mogo-
če, da ob ponovnem pregledu polovimo, kolikor je mogoče, napačnih
ali pa ne povsem dobrih mest v besedilu.
Še ko so veliki tovornjaki že vozili iz Madžarske, kjer so knjigo
natisnili, palete z izvodi Dalmatinovega Novega testamenta v slovenšči-
ni, ki jo razume današnji bralec brez posebnega slovenističnega znanja,
smo se vsi skoraj prestrašeno spraševali, kako bomo knjige vendar spra-
vili med ljudi in kako dolgo bodo morale ležati v skladiščih. Ti strahovi
pa so se kmalu razblinili, saj ljudje knjige – kolikor smo mogli sami to
spremljati – niso le hvaležno jemali, ampak so želeli dobiti še več primer-
kov, da jih podarijo svojim družinskim članom, sorodnikom, prijateljem
in znancem. Nikjer nismo opazili zaničljivega ravnanja s to knjigo, da
bi kdo z njo podlagal omahujočo mizo ali omaro, kar ne izključuje ver-
jetnosti, da je kdo storil tudi kaj takega – a kateri knjigi se to ne more
zgoditi? Bili smo presenečeni, s kakšno zavzetostjo so knjigo sprejema-
117
