Page 121 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 121
vinko ošlak
pogovarjati, sledi kritika posameznih rešitev, ki se zdijo kritiki vprašlji
ve ali sploh napačne. Ta kritika je dragocena v vseh primerih, tudi tam,
kjer se s konkretnimi očitki ali predlogi morda ne moreva takoj strinja-
ti, saj je stvarna, izhaja iz konkretnih primerov in omogoča racional-
no obravnavo.
Ob pripombah, ki jih je vsekakor mogoče jemati za kritiko v izvir-
nem pomenu te besede, se je oglasilo tudi nekaj pripomb, ki jim ni mogo-
če priznavati resnosti kritike, vendar pa tudi niso spodbujene od načelne
sovražnosti do te izdaje. Sem sodi denimo očitek, zakaj v svetopisem-
skih besedilih nista uporabljena razdelitev in oštevilčenje posameznih
vrstic, kakor smo tega vajeni pri večini sodobnih svetopisemskih izdaj.
Dalmatin ima označena poglavja, poglavja pa za lažjo orientacijo raz-
deli s črkami A, B in C. Torej je naša izdaja tudi v tem zvesta Dalmatinu
in ji s tega vidika ni mogoče očitati, da ne označuje vrstic. Razdelitev
na poglavja je v letu 1205 uvedel Stephen Lengton, canterburijski škof.
Pred njim je bila Biblija razdeljena le v posamezne knjige, kakor je to
bilo od samega začetka. Vrstice je začel označevati šele v letu 1551, to-
rej le tri desetletja pred izidom Dalmatinove slovenske Biblije, ženevski
tiskar Robert Estienne (lat. Robertus Stephanus). Med sodobnimi oz-
nanjevalci in verskimi učitelji si je še posebej znani, nedavno umrli an-
gleški evangelist David Pawson zelo prizadeval znova uveljaviti tiskan
je in branje Biblije brez vsake druge razdelitve, kakor po posameznih 66
knjigah, ki jo sestavljajo. Njegovi argumenti za tako redakcijo in tako
branje nikakor niso zanemarljivi. Tako oznaka poglavij, posebej pa še
večkrat zelo vprašljivi naslovi, ki jih nepoznavalci Biblije hitro imajo za
del svetopisemskega besedila, pomenijo včasih močno in kdaj tudi na-
pačno sugestijo, ki sokrmili naše branje in ga tako lahko usmeri v na-
pačno smer. Enako velja za razdelitev v vrstice, ki je večkrat brez po-
vezave z resničnim tokom misli. Pawson pravi, da šele branje brez teh
človeških redakcijskih in celo le tiskarskih dodatkov, kakor so to vrsti-
ce, govori bralcu tako, kakor je bilo Sveto pismo res napisano. Bralci
Dalmatinovega Novega testamenta imajo torej priložnost brati novoza-
vezne knjige tako, kakor so bile napisane, saj tudi razdelitev na poglav-
ja ne vsebuje sugestivnih in večkrat zavajajočih mednaslovov, kakor je
119
pogovarjati, sledi kritika posameznih rešitev, ki se zdijo kritiki vprašlji
ve ali sploh napačne. Ta kritika je dragocena v vseh primerih, tudi tam,
kjer se s konkretnimi očitki ali predlogi morda ne moreva takoj strinja-
ti, saj je stvarna, izhaja iz konkretnih primerov in omogoča racional-
no obravnavo.
Ob pripombah, ki jih je vsekakor mogoče jemati za kritiko v izvir-
nem pomenu te besede, se je oglasilo tudi nekaj pripomb, ki jim ni mogo-
če priznavati resnosti kritike, vendar pa tudi niso spodbujene od načelne
sovražnosti do te izdaje. Sem sodi denimo očitek, zakaj v svetopisem-
skih besedilih nista uporabljena razdelitev in oštevilčenje posameznih
vrstic, kakor smo tega vajeni pri večini sodobnih svetopisemskih izdaj.
Dalmatin ima označena poglavja, poglavja pa za lažjo orientacijo raz-
deli s črkami A, B in C. Torej je naša izdaja tudi v tem zvesta Dalmatinu
in ji s tega vidika ni mogoče očitati, da ne označuje vrstic. Razdelitev
na poglavja je v letu 1205 uvedel Stephen Lengton, canterburijski škof.
Pred njim je bila Biblija razdeljena le v posamezne knjige, kakor je to
bilo od samega začetka. Vrstice je začel označevati šele v letu 1551, to-
rej le tri desetletja pred izidom Dalmatinove slovenske Biblije, ženevski
tiskar Robert Estienne (lat. Robertus Stephanus). Med sodobnimi oz-
nanjevalci in verskimi učitelji si je še posebej znani, nedavno umrli an-
gleški evangelist David Pawson zelo prizadeval znova uveljaviti tiskan
je in branje Biblije brez vsake druge razdelitve, kakor po posameznih 66
knjigah, ki jo sestavljajo. Njegovi argumenti za tako redakcijo in tako
branje nikakor niso zanemarljivi. Tako oznaka poglavij, posebej pa še
večkrat zelo vprašljivi naslovi, ki jih nepoznavalci Biblije hitro imajo za
del svetopisemskega besedila, pomenijo včasih močno in kdaj tudi na-
pačno sugestijo, ki sokrmili naše branje in ga tako lahko usmeri v na-
pačno smer. Enako velja za razdelitev v vrstice, ki je večkrat brez po-
vezave z resničnim tokom misli. Pawson pravi, da šele branje brez teh
človeških redakcijskih in celo le tiskarskih dodatkov, kakor so to vrsti-
ce, govori bralcu tako, kakor je bilo Sveto pismo res napisano. Bralci
Dalmatinovega Novega testamenta imajo torej priložnost brati novoza-
vezne knjige tako, kakor so bile napisane, saj tudi razdelitev na poglav-
ja ne vsebuje sugestivnih in večkrat zavajajočih mednaslovov, kakor je
119
