Page 126 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 126
študijski večeri
da slovensko reformacijo jemlje za obroben pojav zgodovine krščanstva
na Slovenskem, tako pa tudi protestantizem v celoti, čeprav ta v svojih
mnogih različicah predstavlja danes najprodornejšo smer krščanstva.
Kolikor sploh obravnava protestantizem, ga s stališča apologije kato
lištva. Tako ne presega tradicionalnega katoliškega cerkvenega zgodovi-
nopisja, ki ga je Hans Küng označil za zgodovino zamolčevanja. Zato v
monografiji tudi ni zaslediti objektivne in kritične analize tistih idej ter
delovanja katolicizma, ki so se negativno odrazila v slovenski zgodovi-
ni. V tem pogledu je Benedikova Zgodovina pristranska, ker preprosto
spregleda vse, kar bi pomenilo kritiko katoliške Cerkve.
Za primer navajam avtorjevo oceno obdobja pokristjanjevanja, ki
je na Slovenskem umeščeno v konstantinsko karolinško vizijo držav-
ne Cerkve. Pričakovali bi, da bo kritično osvetlil vsaj za našo zgodovi-
no usodno simbiozo Cerkve in fevdalne države, ki je vršila tudi nasil-
no pokristjanjevanje z uveljavljanjem vladajočega družbenega sistema.
Danes bi ta model inkulturacije cerkve v družbo imenovali državna
Cerkev in ideologijo, ki jo uveljavlja, integrizem. Katoliški integrizem pa
je dajal pečat slovenskemu katolicizmu skozi vso zgodovino, izrazito v
dobi protireformacije, in je kulminiral v 19. stoletju ter v prvi polovici 20.
stoletja razvil militantno politizacijo, kar je sopovzročilo usodno brato-
morje med drugo svetovno vojno. Kritike te temeljne strukturiranosti
Katoliške cerkve na Slovenskem v Benedikovem delu ni zaslediti niti ni
omenjen negativen vpliv konstantinske cerkvenosti na samo verodostoj-
nost krščanstva in zato ni izpostavljeno dejstvo, da je prav katoliški in-
tegrizem odločilni vzrok za razkristjanjenost tudi slovenske družbe. To
kaže, da slovenski katolicizem še danes ostaja ujet v model katoliškega
integrizma, kar je razvidno tudi iz dejstva, da je obdobje razsvetljen-
stva v knjigi obravnavano povsem enostransko. Benedik opozori le na
»razsvetljeno državno cerkvenstvo«, ki je uvajalo reforme, ki so omeje-
vale avtonomijo Cerkve. To enostransko prikazovanje razsvetljenstva, ki
je vzpostavljal racionalistično paradigmo kot nov civilizacijski temelj in
s tem dal veljavo znanosti ter svobodo osebnemu mišljenju, ima seveda
namen prikazati razsvetljenstvo samo v negativni luči. Slovenska katoli-
ška ideologija razsvetljenstvo še vedno negativno ocenjuje kot ključni iz-
124
da slovensko reformacijo jemlje za obroben pojav zgodovine krščanstva
na Slovenskem, tako pa tudi protestantizem v celoti, čeprav ta v svojih
mnogih različicah predstavlja danes najprodornejšo smer krščanstva.
Kolikor sploh obravnava protestantizem, ga s stališča apologije kato
lištva. Tako ne presega tradicionalnega katoliškega cerkvenega zgodovi-
nopisja, ki ga je Hans Küng označil za zgodovino zamolčevanja. Zato v
monografiji tudi ni zaslediti objektivne in kritične analize tistih idej ter
delovanja katolicizma, ki so se negativno odrazila v slovenski zgodovi-
ni. V tem pogledu je Benedikova Zgodovina pristranska, ker preprosto
spregleda vse, kar bi pomenilo kritiko katoliške Cerkve.
Za primer navajam avtorjevo oceno obdobja pokristjanjevanja, ki
je na Slovenskem umeščeno v konstantinsko karolinško vizijo držav-
ne Cerkve. Pričakovali bi, da bo kritično osvetlil vsaj za našo zgodovi-
no usodno simbiozo Cerkve in fevdalne države, ki je vršila tudi nasil-
no pokristjanjevanje z uveljavljanjem vladajočega družbenega sistema.
Danes bi ta model inkulturacije cerkve v družbo imenovali državna
Cerkev in ideologijo, ki jo uveljavlja, integrizem. Katoliški integrizem pa
je dajal pečat slovenskemu katolicizmu skozi vso zgodovino, izrazito v
dobi protireformacije, in je kulminiral v 19. stoletju ter v prvi polovici 20.
stoletja razvil militantno politizacijo, kar je sopovzročilo usodno brato-
morje med drugo svetovno vojno. Kritike te temeljne strukturiranosti
Katoliške cerkve na Slovenskem v Benedikovem delu ni zaslediti niti ni
omenjen negativen vpliv konstantinske cerkvenosti na samo verodostoj-
nost krščanstva in zato ni izpostavljeno dejstvo, da je prav katoliški in-
tegrizem odločilni vzrok za razkristjanjenost tudi slovenske družbe. To
kaže, da slovenski katolicizem še danes ostaja ujet v model katoliškega
integrizma, kar je razvidno tudi iz dejstva, da je obdobje razsvetljen-
stva v knjigi obravnavano povsem enostransko. Benedik opozori le na
»razsvetljeno državno cerkvenstvo«, ki je uvajalo reforme, ki so omeje-
vale avtonomijo Cerkve. To enostransko prikazovanje razsvetljenstva, ki
je vzpostavljal racionalistično paradigmo kot nov civilizacijski temelj in
s tem dal veljavo znanosti ter svobodo osebnemu mišljenju, ima seveda
namen prikazati razsvetljenstvo samo v negativni luči. Slovenska katoli-
ška ideologija razsvetljenstvo še vedno negativno ocenjuje kot ključni iz-
124
