Page 128 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 128
študijski večeri
religiozna praksa, da se namreč z materialnimi sredstvi odkupiš božan-
stvu za svoje nemoralno ravnanje.
Benedik se pri prikazu reformacije osredotoči izključno na Luthra
in Trubarja, kar je za celovito razumevanje slovenskega protestantizma
preozko. Reformacijo sicer umešča v najširši okvir srednjeveških pre-
noviteljskih gibanj oziroma reform Cerkve, a zelo pavšalno in tudi ne-
točno. Povsem spregleda prvega evropskega predhodnika reformacije,
angleškega teologa iz 14. stoletja Johna Wycliffa, našteva pa velike oseb-
nosti srednjeveške Cerkve, ne da bi označil, v čem so bili reformator-
ji oziroma njihovi predhodniki. Najprej našteje Bernarda iz Clairvauxa
(12. stol.), ustanovitelja cistercijanskega reda. Kot pobudnika 2. križar-
ske vojne ga nikakor ni mogoče šteti med prenovitelje Cerkve. Frančišek
Asiški (12.–13. stol.) je bil vsekakor velik duhovni reformator Cerkve, ki
z udejanjanjem življenja po evangeliju z izrazitim uboštvom predstav
lja močan poziv proti bogatenju Cerkve. Za predhodnika reformaci-
je našteje Jana Husa, češkega reformatorja, ki je bil obsojen na konci-
lu v Konstanci in zažgan na grmadi, in italijanskega dominikanskega
pridigarja Savonarolo, ki je nastopal zoper papeške odpustke, nemoral-
no življenje duhovščine in aristokracije, a je kot izrazit fundamentalist
kritiziral tudi renesanso in njeno umetnost. Obsojen je bil kot heretik,
obešen in sežgan na grmadi v Milanu (1489). Toda samo navajanje t. i.
predhodnikov reformacije, ne da bi vsaj omenil, v čem je njihov pomen
za reformo Cerkve, je nezadostno tako za raven strokovnosti monografi-
je, predvsem pa za bralca, če zgodovinskih dejstev ne pozna. Kar zadeva
slovenski protestantizem, se avtor posveti le Trubarju, Krelja, Dalmatina
in Bohoriča omenja le enciklopedično, drugih vplivnih slovenskih pro-
testantov in njihovega delovanja pa ne.
Osredotočimo se torej na prikaz Primoža Trubarja (1508–1586), in
sicer na njegovo reformacijsko misel, saj o Trubarjevem življenju piše
avtor enciklopedijsko kratko, iz česar bi pričakovali, da se bo posvetil
analizi njegove osebnosti, delovanja, teologije in pogledov na tedanjo
slovensko danost. Trubarjevo osebnost in delo oriše skrajno skrčeno ter
pove nekaj malega o organiziranju protestantske Cerkve na Slovenskem.
Poudari, da iz Trubarjevih
126
religiozna praksa, da se namreč z materialnimi sredstvi odkupiš božan-
stvu za svoje nemoralno ravnanje.
Benedik se pri prikazu reformacije osredotoči izključno na Luthra
in Trubarja, kar je za celovito razumevanje slovenskega protestantizma
preozko. Reformacijo sicer umešča v najširši okvir srednjeveških pre-
noviteljskih gibanj oziroma reform Cerkve, a zelo pavšalno in tudi ne-
točno. Povsem spregleda prvega evropskega predhodnika reformacije,
angleškega teologa iz 14. stoletja Johna Wycliffa, našteva pa velike oseb-
nosti srednjeveške Cerkve, ne da bi označil, v čem so bili reformator-
ji oziroma njihovi predhodniki. Najprej našteje Bernarda iz Clairvauxa
(12. stol.), ustanovitelja cistercijanskega reda. Kot pobudnika 2. križar-
ske vojne ga nikakor ni mogoče šteti med prenovitelje Cerkve. Frančišek
Asiški (12.–13. stol.) je bil vsekakor velik duhovni reformator Cerkve, ki
z udejanjanjem življenja po evangeliju z izrazitim uboštvom predstav
lja močan poziv proti bogatenju Cerkve. Za predhodnika reformaci-
je našteje Jana Husa, češkega reformatorja, ki je bil obsojen na konci-
lu v Konstanci in zažgan na grmadi, in italijanskega dominikanskega
pridigarja Savonarolo, ki je nastopal zoper papeške odpustke, nemoral-
no življenje duhovščine in aristokracije, a je kot izrazit fundamentalist
kritiziral tudi renesanso in njeno umetnost. Obsojen je bil kot heretik,
obešen in sežgan na grmadi v Milanu (1489). Toda samo navajanje t. i.
predhodnikov reformacije, ne da bi vsaj omenil, v čem je njihov pomen
za reformo Cerkve, je nezadostno tako za raven strokovnosti monografi-
je, predvsem pa za bralca, če zgodovinskih dejstev ne pozna. Kar zadeva
slovenski protestantizem, se avtor posveti le Trubarju, Krelja, Dalmatina
in Bohoriča omenja le enciklopedično, drugih vplivnih slovenskih pro-
testantov in njihovega delovanja pa ne.
Osredotočimo se torej na prikaz Primoža Trubarja (1508–1586), in
sicer na njegovo reformacijsko misel, saj o Trubarjevem življenju piše
avtor enciklopedijsko kratko, iz česar bi pričakovali, da se bo posvetil
analizi njegove osebnosti, delovanja, teologije in pogledov na tedanjo
slovensko danost. Trubarjevo osebnost in delo oriše skrajno skrčeno ter
pove nekaj malega o organiziranju protestantske Cerkve na Slovenskem.
Poudari, da iz Trubarjevih
126
