Page 130 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 130
študijski večeri
Ker je avtor monografije navedel prav ta ključni protestantski teološki
nauk o Cerkvi, bi bilo umestno, da tudi pojasni, da gre za temeljni raz-
loček od katoliške ekleziologije. V nasprotju z rimsko Cerkvijo, ki je za-
snovana na osnovi rimske pravne in državne ureditve, torej je v ospred-
ju njena hierarhična struktura, kar je razvidno tudi iz same Benedikove
cerkvene zgodovine, je protestantizem poudarjal, da je Cerkev skup-
nost (gmajna) verujočih v besedo Svetega pisma, ki priznava za edine-
ga svojega pastirja Jezusa Kristusa, ne pa cerkvene hierarhije in papeža.
Ta teološki nazor o Cerkvi je bil vse do sodobnih katoliških ekumen-
skih stališč kamen spotike (glej: Skupna izjava glede nauka o opravičen
ju iz leta 1999 in slični ekumenski dokumenti) in eden od razlogov, da
je Katoliška cerkev protestantske cerkve vztrajno označevala za odpad-
niške in krivoverske.
Podpoglavje o protestantski reformaciji Benedik zaključi z ekskur-
zom o smotru Trubarjevega življenja. Trubarja pozitivno označi za
moža, »ki se je tako vidno kot le malokdo vpisal v zgodovino sloven-
skega naroda in ki je s svojo izredno učinkovito dejavnostjo ne le po-
segel, ampak tudi usmerjal dve temeljni polji narodovega življenja,
namreč njegovo vero in kulturo«, a je vedno znova doživljal usodo,
ki jo je Ivan Cankar ob 400-letnici Trubarjevega rojstva označil kot
zakupniško:
Tisti, ki ne vedo ničesar o njem, ga smatrajo za navdušenega antikle-
rikalnega narodnjaka. Tisti pa, ki so nekaj slišali o reformaciji na Sloven-
skem, morejo na tihem in globoko v srcu Trubarja edino le sovražiti. (Be-
nedik 2016, 305)
Benedik pokomentira Cankarjevo misel, da so različni pisci »Trubarja
skušali narediti za prvoborca te ali one ideologije«. Javoršek da ga je v
knjigi Primož Trubar imenoval »prvi pravi pravcati slovensko kultur-
ni aktivist«, Jožko Humar pa ga je v svojem delu Primož Trubar rodo-
ljub ilirski imenoval »velikan slovenske politične misli in akcije«. In
poudari, da je vsakoletna proslava dneva reformacije »dobrod ošla pri-
ložnost za napade na katoliško Cerkev.« (Benedik 2016, 305–6) S temi
pripombami se avtor spusti na raven agitacijskega govora in s tem iz-
128
Ker je avtor monografije navedel prav ta ključni protestantski teološki
nauk o Cerkvi, bi bilo umestno, da tudi pojasni, da gre za temeljni raz-
loček od katoliške ekleziologije. V nasprotju z rimsko Cerkvijo, ki je za-
snovana na osnovi rimske pravne in državne ureditve, torej je v ospred-
ju njena hierarhična struktura, kar je razvidno tudi iz same Benedikove
cerkvene zgodovine, je protestantizem poudarjal, da je Cerkev skup-
nost (gmajna) verujočih v besedo Svetega pisma, ki priznava za edine-
ga svojega pastirja Jezusa Kristusa, ne pa cerkvene hierarhije in papeža.
Ta teološki nazor o Cerkvi je bil vse do sodobnih katoliških ekumen-
skih stališč kamen spotike (glej: Skupna izjava glede nauka o opravičen
ju iz leta 1999 in slični ekumenski dokumenti) in eden od razlogov, da
je Katoliška cerkev protestantske cerkve vztrajno označevala za odpad-
niške in krivoverske.
Podpoglavje o protestantski reformaciji Benedik zaključi z ekskur-
zom o smotru Trubarjevega življenja. Trubarja pozitivno označi za
moža, »ki se je tako vidno kot le malokdo vpisal v zgodovino sloven-
skega naroda in ki je s svojo izredno učinkovito dejavnostjo ne le po-
segel, ampak tudi usmerjal dve temeljni polji narodovega življenja,
namreč njegovo vero in kulturo«, a je vedno znova doživljal usodo,
ki jo je Ivan Cankar ob 400-letnici Trubarjevega rojstva označil kot
zakupniško:
Tisti, ki ne vedo ničesar o njem, ga smatrajo za navdušenega antikle-
rikalnega narodnjaka. Tisti pa, ki so nekaj slišali o reformaciji na Sloven-
skem, morejo na tihem in globoko v srcu Trubarja edino le sovražiti. (Be-
nedik 2016, 305)
Benedik pokomentira Cankarjevo misel, da so različni pisci »Trubarja
skušali narediti za prvoborca te ali one ideologije«. Javoršek da ga je v
knjigi Primož Trubar imenoval »prvi pravi pravcati slovensko kultur-
ni aktivist«, Jožko Humar pa ga je v svojem delu Primož Trubar rodo-
ljub ilirski imenoval »velikan slovenske politične misli in akcije«. In
poudari, da je vsakoletna proslava dneva reformacije »dobrod ošla pri-
ložnost za napade na katoliško Cerkev.« (Benedik 2016, 305–6) S temi
pripombami se avtor spusti na raven agitacijskega govora in s tem iz-
128
