Page 129 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 129
peter kovačič peršin
besed nedvomno izhaja, da mu je bil prvi namen in cilj njegovega življen
ja oznanjati ‚pravo staro krščansko vero‘ v smislu luteranstva, in drugič,
da tega svojega delovanja nikakor ni omejeval zgolj na slovensko ljudstvo,
ampak je želel širiti to vero ‚noter do Carigrada‘ (Benedik 2016, 301).
Pričakovali bi pojasnilo, kako avtor monografije razume pravo krščan-
sko vero v smislu luteranstva. Nato vsaj pojasnilo, da je želel pridobiti
za krščanstvo ali vsaj za pozitiven odnos do krščanske vere balkanske
muslim ane predvsem zato, da ne bi več napadali slovenskih dežel in
ostale zahodne Evrope. Ob njegovem slovstvenem delu pa se omeji na
pripombo, da je začetnik slovenske knjige, a da mu je bilo slovstveno de-
lovanje le sredstvo za oznanjanje prave vere. Poudari pa za današnji čas
aktualno miselnost o medijski učinkovitosti pisane besede, češ da se je
Trubar »dobro zavedal izrednega pomena nove iznajdbe tiska, ki je bil
takrat že krepko na pohodu«. Konkretno:
Trubar je bil prepričan, da bo njegovo oznanjevanje dolgoročno uspeš
nejše, če bo ljudem dal v roke knjigo, v prvi vrsti Sveto pismo in njegovo
razlago. (Benedik 2016, 301)
Nato našteje vse Trubarjeve knjige, originalne in prevode, torej šest
indvajset tiskov.
Na koncu prikaza o Trubarju avtor objavi kar obširen izvleček iz po-
svetila k Evangeliju svetega Matevža iz leta 1555, kjer Trubar pojasnjuje,
zakaj se je odločil za izbrani govor kranjske slovenščine, namreč da ga
bodo lahko razumeli vsi Slovenci: Kranjci, Korošci, Štajerci, Dolenjci,
Bezjaki, Kraševci, Istrani. Nadalje pojasnjuje, da je prevajal iz grškega
izvirnika s pomočjo prevoda Erazma Rotterdamskega. S tem navedkom
Benedik vnaprej ovrže tezo o Trubarjevem nenačrtnem kulturnem in
narodnostnem delovanju. Tudi ne omeni Trubarjevega protestantske-
ga pojmovanja Cerkve, ki ga Trubar izpostavi v navedenem posvetilu:
Zakaj od te prave stare krščanske cerkve oli gmajne, katera tiga sujga
praviga pastirja Jezusa Kristusa, sinu božjega, štimo posluša, to vero inu
ta leben po vuki tih prerokov inu jogrov pela inu drži, se mi ne hočemo z
obeno ričjo nihdar ločiti. (Benedik 2016, 303)
127
besed nedvomno izhaja, da mu je bil prvi namen in cilj njegovega življen
ja oznanjati ‚pravo staro krščansko vero‘ v smislu luteranstva, in drugič,
da tega svojega delovanja nikakor ni omejeval zgolj na slovensko ljudstvo,
ampak je želel širiti to vero ‚noter do Carigrada‘ (Benedik 2016, 301).
Pričakovali bi pojasnilo, kako avtor monografije razume pravo krščan-
sko vero v smislu luteranstva. Nato vsaj pojasnilo, da je želel pridobiti
za krščanstvo ali vsaj za pozitiven odnos do krščanske vere balkanske
muslim ane predvsem zato, da ne bi več napadali slovenskih dežel in
ostale zahodne Evrope. Ob njegovem slovstvenem delu pa se omeji na
pripombo, da je začetnik slovenske knjige, a da mu je bilo slovstveno de-
lovanje le sredstvo za oznanjanje prave vere. Poudari pa za današnji čas
aktualno miselnost o medijski učinkovitosti pisane besede, češ da se je
Trubar »dobro zavedal izrednega pomena nove iznajdbe tiska, ki je bil
takrat že krepko na pohodu«. Konkretno:
Trubar je bil prepričan, da bo njegovo oznanjevanje dolgoročno uspeš
nejše, če bo ljudem dal v roke knjigo, v prvi vrsti Sveto pismo in njegovo
razlago. (Benedik 2016, 301)
Nato našteje vse Trubarjeve knjige, originalne in prevode, torej šest
indvajset tiskov.
Na koncu prikaza o Trubarju avtor objavi kar obširen izvleček iz po-
svetila k Evangeliju svetega Matevža iz leta 1555, kjer Trubar pojasnjuje,
zakaj se je odločil za izbrani govor kranjske slovenščine, namreč da ga
bodo lahko razumeli vsi Slovenci: Kranjci, Korošci, Štajerci, Dolenjci,
Bezjaki, Kraševci, Istrani. Nadalje pojasnjuje, da je prevajal iz grškega
izvirnika s pomočjo prevoda Erazma Rotterdamskega. S tem navedkom
Benedik vnaprej ovrže tezo o Trubarjevem nenačrtnem kulturnem in
narodnostnem delovanju. Tudi ne omeni Trubarjevega protestantske-
ga pojmovanja Cerkve, ki ga Trubar izpostavi v navedenem posvetilu:
Zakaj od te prave stare krščanske cerkve oli gmajne, katera tiga sujga
praviga pastirja Jezusa Kristusa, sinu božjega, štimo posluša, to vero inu
ta leben po vuki tih prerokov inu jogrov pela inu drži, se mi ne hočemo z
obeno ričjo nihdar ločiti. (Benedik 2016, 303)
127
