Page 127 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 127
peter kovačič peršin
vor sekularizacije in razkristjanjenja, kar je povsem neobjektivno. Tako
stališče izhaja iz ideologije katoliškega integrizma, ki pa samou mevno
sprejema karolinško državno cerkvenost kot pozitivno, ker je dajala pri-
mat cerkveni oblasti, čeprav je ta podpirala nasilno pokristjanjevanje.
Obe stališči sta v enakem nasprotju z naukom 2. vatikanskega koncila,
ki v Konstituciji o Cerkvi v sodobnem svetu izrecno poudarja: »Državna
skupnost in Cerkev sta na lastnem področju druga od druge neodvisni
in avtonomni« (GS, 76,3). Nobene razlike namreč ni v načelu v tem, da
si bodisi Cerkev bodisi država lasti oblast nad avtonomnim področjem
druge in ob tem jemlje človeka kot sredstvo svoje uporabe.
Benedikovo zmanjševanje pomena protestantizma za slovenstvo je
opazno že iz dejstva, da avtor reformacijo umešča v skupno poglavje Iz
reformacije v katoliško prenovo. Benedik pravilno poudari, da »je krizo
cerkvenega in verskega življenja na Slovenskem v 15. stoletju treba jema-
ti in razumeti v širših okvirih celotne tedanje Cerkve«. Na reformaci-
jo gleda kot na eno vejo »na razraščenem drevesu reforme, ki je skušala
Cerkev po eni strani vrniti k prvotnim virom in jo po drugi strani iz-
trgati iz srednjeveške miselnosti in prakse ter jo približati čutenju člove-
ka novega časa«. In nadaljuje, da »moramo tudi protireformacijo in ka-
toliško prenovo razumeti le v širših okvirih cerkvenopolitičnih dogajanj
v 16. stoletju ter vsestranske prenove in poglabljanja verskega življenja v
celotni Cerkvi po Tridentinskem koncilu«. Benedik je sicer glede na sta-
ro cerkveno zgodovinopisje inovativen pri stališču, da
protireformacija in katoliška prenova izhajata iz reformacije kot zgodo-
vinske označitve dogajanja, ki je privedlo do protestantske cerkvene in
verske ločitve (Benedik 2016, 295).
Toda nikjer izrecno ne izpostavi odločilnega dejstva, da je bila loči-
tev predvsem posledica okostenele fevdalne strukture rimske Cerkve
in dogmatične ozkosti, pa zablod katoliške cerkvene prakse s proda-
jo odpustkov, kar je bil osnovni vzrok Luthrovega upora praksi rimske
Cerkve. Tu ni šlo le za odpor do finančnega izkoriščanja vernikov, am-
pak tudi za povsem protievangeljsko interpretacijo vprašanja odpuščan
ja in odrešenja, saj je odkupovanje grehov v svojem bistvu paganistična
125
vor sekularizacije in razkristjanjenja, kar je povsem neobjektivno. Tako
stališče izhaja iz ideologije katoliškega integrizma, ki pa samou mevno
sprejema karolinško državno cerkvenost kot pozitivno, ker je dajala pri-
mat cerkveni oblasti, čeprav je ta podpirala nasilno pokristjanjevanje.
Obe stališči sta v enakem nasprotju z naukom 2. vatikanskega koncila,
ki v Konstituciji o Cerkvi v sodobnem svetu izrecno poudarja: »Državna
skupnost in Cerkev sta na lastnem področju druga od druge neodvisni
in avtonomni« (GS, 76,3). Nobene razlike namreč ni v načelu v tem, da
si bodisi Cerkev bodisi država lasti oblast nad avtonomnim področjem
druge in ob tem jemlje človeka kot sredstvo svoje uporabe.
Benedikovo zmanjševanje pomena protestantizma za slovenstvo je
opazno že iz dejstva, da avtor reformacijo umešča v skupno poglavje Iz
reformacije v katoliško prenovo. Benedik pravilno poudari, da »je krizo
cerkvenega in verskega življenja na Slovenskem v 15. stoletju treba jema-
ti in razumeti v širših okvirih celotne tedanje Cerkve«. Na reformaci-
jo gleda kot na eno vejo »na razraščenem drevesu reforme, ki je skušala
Cerkev po eni strani vrniti k prvotnim virom in jo po drugi strani iz-
trgati iz srednjeveške miselnosti in prakse ter jo približati čutenju člove-
ka novega časa«. In nadaljuje, da »moramo tudi protireformacijo in ka-
toliško prenovo razumeti le v širših okvirih cerkvenopolitičnih dogajanj
v 16. stoletju ter vsestranske prenove in poglabljanja verskega življenja v
celotni Cerkvi po Tridentinskem koncilu«. Benedik je sicer glede na sta-
ro cerkveno zgodovinopisje inovativen pri stališču, da
protireformacija in katoliška prenova izhajata iz reformacije kot zgodo-
vinske označitve dogajanja, ki je privedlo do protestantske cerkvene in
verske ločitve (Benedik 2016, 295).
Toda nikjer izrecno ne izpostavi odločilnega dejstva, da je bila loči-
tev predvsem posledica okostenele fevdalne strukture rimske Cerkve
in dogmatične ozkosti, pa zablod katoliške cerkvene prakse s proda-
jo odpustkov, kar je bil osnovni vzrok Luthrovega upora praksi rimske
Cerkve. Tu ni šlo le za odpor do finančnega izkoriščanja vernikov, am-
pak tudi za povsem protievangeljsko interpretacijo vprašanja odpuščan
ja in odrešenja, saj je odkupovanje grehov v svojem bistvu paganistična
125
