Page 131 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 131
peter kovačič peršin
niči strokovnost svoje analize slovenske reformacije. Od strokovno
orietiranega zgodovinarja bi pač pričakovali, da ostaja v okviru stro-
kovnega diskurza in ne zapada v ideološki žurnalizem, ki je sicer da-
nes prevladujoč.
Glede na naslov ekskurza bi pričakovali, da bo avtor osrednjo po-
zornost posvetil Trubarjevi protestantski teološki misli. A v nadalje-
vanju izpostavi le osnovno namero Trubarjevega delovanja, »da bi člo-
vek mogel spoznati pravo resnico o Bogu, obenem naj bi spoznaval
tudi sam sebe ter način in namen svojega življenja«. Poudari še, da je v
Trubarjevih spisih »navzoča osrednja protestantska misel, namreč so-
teriološko pojmovanje odnosa med Bogom in človekom«. A avtor mo-
nografije ne razloži te osrednje teze protestantske teologije, da je zveli-
čanje iz vere in nezaslužena milost (sola fide, sola gratia). Sicer poudari,
da je bil Trubar »človek globoke vere« (Benedik 2016, 307). Tako celovi-
te podobe o Trubarju in njegovem delu ne poda. Ostaja pri orisu, ki ne
preseže tradicionalno nenaklonjenega pogleda na slovensko reformaci-
jo in pade celo na raven ideološkega govora.
K Benedikovi osvetlitvi Trubarja in reformacije le par pripomb. Iz
Trubarjevih uvodov od Katekizma (1555) do Cerkovne ordninge (1564)
je razvidno, da ga je v enaki meri kot verska vnema vodila tudi želja
po kultiviranju slovenskega ljudstva, predvsem da mu oblikuje enot-
ni knjižni jezik. Zaradi tega je bil mogoč prevod in natis celotnega sve-
tega pisma. Natis Dalmatinove Biblije so namreč finančno podprli de-
želni zbori Kranjske, Koroške in Štajerske. Tako je jezik Dalmatinove
Biblije ostal na celotnem slovenskem prostoru knjižna norma slovenšči-
ne vse do Japljevega prevoda Svetega pisma, torej dve stoletji. Enako je
iz Trubarjevih uvodov v njegova dela razvidno, da je imel jasno zavest o
enotnosti slovenskega ljudstva in njegovem poselitvenem prostoru, saj
ga je imenoval Slovenci in našteval vse dežele, kjer so živeli. Prav nje-
govo določitev narodnega prostora je izpostavil tudi prvi slovenski po-
litični program, Program zedinjene Slovenije iz leta 1848. Torej je imelo
Trubarjevo delo tristoleten vpliv tudi na politično dozorevanje sloven-
skega naroda, ne zgolj slovstveno in kulturno. V svojem cerkvenem redu
pa je Trubar postavil tudi načrt za izobraževanje slovenskega ljudstva od
129
niči strokovnost svoje analize slovenske reformacije. Od strokovno
orietiranega zgodovinarja bi pač pričakovali, da ostaja v okviru stro-
kovnega diskurza in ne zapada v ideološki žurnalizem, ki je sicer da-
nes prevladujoč.
Glede na naslov ekskurza bi pričakovali, da bo avtor osrednjo po-
zornost posvetil Trubarjevi protestantski teološki misli. A v nadalje-
vanju izpostavi le osnovno namero Trubarjevega delovanja, »da bi člo-
vek mogel spoznati pravo resnico o Bogu, obenem naj bi spoznaval
tudi sam sebe ter način in namen svojega življenja«. Poudari še, da je v
Trubarjevih spisih »navzoča osrednja protestantska misel, namreč so-
teriološko pojmovanje odnosa med Bogom in človekom«. A avtor mo-
nografije ne razloži te osrednje teze protestantske teologije, da je zveli-
čanje iz vere in nezaslužena milost (sola fide, sola gratia). Sicer poudari,
da je bil Trubar »človek globoke vere« (Benedik 2016, 307). Tako celovi-
te podobe o Trubarju in njegovem delu ne poda. Ostaja pri orisu, ki ne
preseže tradicionalno nenaklonjenega pogleda na slovensko reformaci-
jo in pade celo na raven ideološkega govora.
K Benedikovi osvetlitvi Trubarja in reformacije le par pripomb. Iz
Trubarjevih uvodov od Katekizma (1555) do Cerkovne ordninge (1564)
je razvidno, da ga je v enaki meri kot verska vnema vodila tudi želja
po kultiviranju slovenskega ljudstva, predvsem da mu oblikuje enot-
ni knjižni jezik. Zaradi tega je bil mogoč prevod in natis celotnega sve-
tega pisma. Natis Dalmatinove Biblije so namreč finančno podprli de-
želni zbori Kranjske, Koroške in Štajerske. Tako je jezik Dalmatinove
Biblije ostal na celotnem slovenskem prostoru knjižna norma slovenšči-
ne vse do Japljevega prevoda Svetega pisma, torej dve stoletji. Enako je
iz Trubarjevih uvodov v njegova dela razvidno, da je imel jasno zavest o
enotnosti slovenskega ljudstva in njegovem poselitvenem prostoru, saj
ga je imenoval Slovenci in našteval vse dežele, kjer so živeli. Prav nje-
govo določitev narodnega prostora je izpostavil tudi prvi slovenski po-
litični program, Program zedinjene Slovenije iz leta 1848. Torej je imelo
Trubarjevo delo tristoleten vpliv tudi na politično dozorevanje sloven-
skega naroda, ne zgolj slovstveno in kulturno. V svojem cerkvenem redu
pa je Trubar postavil tudi načrt za izobraževanje slovenskega ljudstva od
129
