Page 132 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 132
študijski večeri
široke mreže osnovnih šol do visokošolske ustanove in ureditev cerk
venega življenja »cerkve slovenskega jezika«. Prav ta definicija pa kaže,
da je Trubar hotel organizirati cerkev, ki ne bo samo skupnost verujo-
čih, ki Boga častijo v skupnem in samosvojem jeziku, ampak tudi prva
organizacijska oblika skupnosti Slovencev.
V naslednjem ekskurzu pod naslovom »Vzroki za neuspeh protestan-
tizma« Benedik citira odlomek iz knjige Duhovna zgodovina Slovencev
prof. Janka Kosa. S tem odlomkom je verjetno želel podkrepiti svojo
tezo o katoliškem »soočenju s protestantizmom«, kakor Benedik opre-
deli protireformacijo, ki da je predstavljala edino civilizacijsko perspek-
tivo za Slovence. Kos tu zagovarja tezo, da so Trubar in protestanti »imeli
pred očmi samo verski pomen svoje dejavnosti« in ne namena oblikova-
ti Slovence v poseben narod, da so sicer »oblikovali prvo elito slovenske-
ga rodu in jezika«, a so se »izobrazili v tujem okolju, vendar so se vrnili
in v domačem okolju postali tisto, kar so dejansko bili – prva sloven-
ska elita. Reformacijo so podpirali predvsem nemško govoreči plemi-
či in meščani.« Priznava, da je v mestih obstajal tudi slovenski mestni
sloj, ki je povzročal »razcep nekdanje homogene enote, s tem pa razli-
ko med ljudstvom in nečim, kar bi ga kot višja enota presegalo. To bi
bil seveda narod.« (Kos v Benedik 2016, 340) Ker želi na vsak način po-
udariti, da protestantizem ni bil prva stopnja k razvoju Slovencev v na-
rod in da se je razširjal po zaslugi nemškega prebivalstva, zato bi nujno
vodil h germanizaciji slovenskega ljudstva, je smiselno dati nekaj pri-
pomb. Zgodovinsko dejstvo je, da je plemstvo slovenskih dežel govorilo
tudi jezik domačega ljudstva, kot državniški sloj seveda nemščino, kot
jezik takratne civilizacije in izobraževanja pa latinščino. Nasprotno je
res, da je prav protestantsko slovensko slovstvo pospeševalo tudi učen
je knjižne slovenščine med plemstvom in s tem širilo kulturni ter civi-
lizacijski prostor slovenščine. Kos sicer mora priznati, da je sloj sloven-
sko govorečih meščanov sprožil proces formiranja Slovencev v narod,
kakršen je bil mogoč v pogojih poznega fevdalizma pri narodih, ki niso
imeli svoje vladarske hiše. Tudi za Nemce tedanjega časa ni mogoče
reči, da so bili narod v novoveškem pomenu. Toda prav Lutrov nemški
knjižni jezik je ta proces sprožil, čeprav so se v času tridesetletne vojne
130
široke mreže osnovnih šol do visokošolske ustanove in ureditev cerk
venega življenja »cerkve slovenskega jezika«. Prav ta definicija pa kaže,
da je Trubar hotel organizirati cerkev, ki ne bo samo skupnost verujo-
čih, ki Boga častijo v skupnem in samosvojem jeziku, ampak tudi prva
organizacijska oblika skupnosti Slovencev.
V naslednjem ekskurzu pod naslovom »Vzroki za neuspeh protestan-
tizma« Benedik citira odlomek iz knjige Duhovna zgodovina Slovencev
prof. Janka Kosa. S tem odlomkom je verjetno želel podkrepiti svojo
tezo o katoliškem »soočenju s protestantizmom«, kakor Benedik opre-
deli protireformacijo, ki da je predstavljala edino civilizacijsko perspek-
tivo za Slovence. Kos tu zagovarja tezo, da so Trubar in protestanti »imeli
pred očmi samo verski pomen svoje dejavnosti« in ne namena oblikova-
ti Slovence v poseben narod, da so sicer »oblikovali prvo elito slovenske-
ga rodu in jezika«, a so se »izobrazili v tujem okolju, vendar so se vrnili
in v domačem okolju postali tisto, kar so dejansko bili – prva sloven-
ska elita. Reformacijo so podpirali predvsem nemško govoreči plemi-
či in meščani.« Priznava, da je v mestih obstajal tudi slovenski mestni
sloj, ki je povzročal »razcep nekdanje homogene enote, s tem pa razli-
ko med ljudstvom in nečim, kar bi ga kot višja enota presegalo. To bi
bil seveda narod.« (Kos v Benedik 2016, 340) Ker želi na vsak način po-
udariti, da protestantizem ni bil prva stopnja k razvoju Slovencev v na-
rod in da se je razširjal po zaslugi nemškega prebivalstva, zato bi nujno
vodil h germanizaciji slovenskega ljudstva, je smiselno dati nekaj pri-
pomb. Zgodovinsko dejstvo je, da je plemstvo slovenskih dežel govorilo
tudi jezik domačega ljudstva, kot državniški sloj seveda nemščino, kot
jezik takratne civilizacije in izobraževanja pa latinščino. Nasprotno je
res, da je prav protestantsko slovensko slovstvo pospeševalo tudi učen
je knjižne slovenščine med plemstvom in s tem širilo kulturni ter civi-
lizacijski prostor slovenščine. Kos sicer mora priznati, da je sloj sloven-
sko govorečih meščanov sprožil proces formiranja Slovencev v narod,
kakršen je bil mogoč v pogojih poznega fevdalizma pri narodih, ki niso
imeli svoje vladarske hiše. Tudi za Nemce tedanjega časa ni mogoče
reči, da so bili narod v novoveškem pomenu. Toda prav Lutrov nemški
knjižni jezik je ta proces sprožil, čeprav so se v času tridesetletne vojne
130
