Page 133 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 133
peter kovačič peršin
povsem razdelili med protestantske in katoliške dežele. Podoben pro-
ces se je npr. v Italiji začel stoletja prej zaradi večje civilizacijske razvi-
tosti, in sicer z Dantejevim literarnim jezikom in njegovo književnost
jo, ki je formirala Italijane v enoten narod. Enak proces kot Dante ali
Luther je pri nas sprožil Trubar in drugi protestantski pisci, izrazito tudi
Dalmatin s prevodom celotne Biblije in Bohorič s prvo slovnico sloven-
skega jezika. Trubar je, kot že rečeno, tudi opredelil naselitveni prostor
Slovencev in jih – pripadnike različnih dežel – poimenoval s skupnim
imenom Slovenci, kar je postala označitev za pripadnike naroda, kakor
to ime uporablja že protireformacijski škof Hren: »naš slovenski narod«,
»naš slovenski jezik« (po Benedik 2016, 338).
Našteta dejstva kažejo, da so slovenski protestanti zavestno gradili
kulturno raven Slovencev in njihovo narodno zavedanje. Dejstvo je, da
je Trubar ljudstvo dežel, ki jih vsakič znova našteva, imenoval Slovenci
in njihov jezik slovenski, kar ni mogoče razumeti drugače kot posebno
etnijo s samosvojo kulturo, jezikom in poselitvenim območjem, kar pa
so elementi romantične definicije naroda: Boden, Blut, Kultur. Kos kljub
tem dejstvom ponavlja staro tezo katoliškega zgodovinopisja: »Vendar so
bili (protestanti) daleč od tega, da bi Slovence razumeli kot nastavek za
tvorbo posebnega, samostojnega naroda.« (Kos v Benedik 2016, 340) Je
tedaj mogoče razumeti Kosovo vztrajno zanikanje protestantske druž-
beno kulturne akcije drugače, kot da hoče zmanjševati pomen sloven-
ske reformacije? Da hoče Kos utrditi odklonilno stališče do slovenske
reformacije, sledi tudi iz trditve:
Protestantizem med Slovenci je bil na neuspeh obsojen že vnaprej. Se-
veda bi bil uspešen, če bi ga lahko plemiška gospoda, ki mu je bila glavni
podpornik, uvajala med Slovence tudi s silo, kot se je to dogajalo v sever-
nonemških deželah. […] Da je plemstvo tudi na Slovenskem poskušalo na
podobno širiti protestantizem, kažejo mnogi primeri agresivnosti in pri-
laščanja cerkva, župnijskih opravil in pravic, ki niso bili manj agresivni od
poznejših dejanj protireformacije. (Kos v Benedik 2016, 341)
Prav slednjo Kosovo trditev pa spodbijajo rezultati in posledice ka-
toliške protireformacije, ki je bila totalno nasilna za razliko od pro
131
povsem razdelili med protestantske in katoliške dežele. Podoben pro-
ces se je npr. v Italiji začel stoletja prej zaradi večje civilizacijske razvi-
tosti, in sicer z Dantejevim literarnim jezikom in njegovo književnost
jo, ki je formirala Italijane v enoten narod. Enak proces kot Dante ali
Luther je pri nas sprožil Trubar in drugi protestantski pisci, izrazito tudi
Dalmatin s prevodom celotne Biblije in Bohorič s prvo slovnico sloven-
skega jezika. Trubar je, kot že rečeno, tudi opredelil naselitveni prostor
Slovencev in jih – pripadnike različnih dežel – poimenoval s skupnim
imenom Slovenci, kar je postala označitev za pripadnike naroda, kakor
to ime uporablja že protireformacijski škof Hren: »naš slovenski narod«,
»naš slovenski jezik« (po Benedik 2016, 338).
Našteta dejstva kažejo, da so slovenski protestanti zavestno gradili
kulturno raven Slovencev in njihovo narodno zavedanje. Dejstvo je, da
je Trubar ljudstvo dežel, ki jih vsakič znova našteva, imenoval Slovenci
in njihov jezik slovenski, kar ni mogoče razumeti drugače kot posebno
etnijo s samosvojo kulturo, jezikom in poselitvenim območjem, kar pa
so elementi romantične definicije naroda: Boden, Blut, Kultur. Kos kljub
tem dejstvom ponavlja staro tezo katoliškega zgodovinopisja: »Vendar so
bili (protestanti) daleč od tega, da bi Slovence razumeli kot nastavek za
tvorbo posebnega, samostojnega naroda.« (Kos v Benedik 2016, 340) Je
tedaj mogoče razumeti Kosovo vztrajno zanikanje protestantske druž-
beno kulturne akcije drugače, kot da hoče zmanjševati pomen sloven-
ske reformacije? Da hoče Kos utrditi odklonilno stališče do slovenske
reformacije, sledi tudi iz trditve:
Protestantizem med Slovenci je bil na neuspeh obsojen že vnaprej. Se-
veda bi bil uspešen, če bi ga lahko plemiška gospoda, ki mu je bila glavni
podpornik, uvajala med Slovence tudi s silo, kot se je to dogajalo v sever-
nonemških deželah. […] Da je plemstvo tudi na Slovenskem poskušalo na
podobno širiti protestantizem, kažejo mnogi primeri agresivnosti in pri-
laščanja cerkva, župnijskih opravil in pravic, ki niso bili manj agresivni od
poznejših dejanj protireformacije. (Kos v Benedik 2016, 341)
Prav slednjo Kosovo trditev pa spodbijajo rezultati in posledice ka-
toliške protireformacije, ki je bila totalno nasilna za razliko od pro
131
