Page 135 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 135
peter kovačič peršin
Dejstva govore nasprotno.
Duh, ki veje iz Benedikovega prikaza slovenskega protestantizma, ne
blaži tradicionalne katoliške netolerantnosti in ne sledi smernicam da-
našnjega katoliškega ekumenizma, če upoštevamo samo zadnji ekumen-
ski dokument, Od konflikta do skupnosti, ki je obeležil 500-letnico pro-
testantizma leta 2017. Opisuje namreč zgodovino Cerkve izključno kot
institucije, in sicer v okviru pojmovanja konstantinske cerkve, se pravi
državne religije, ki se na Slovenskem skuša uveljavljati kot model katoli-
škega integrizma tudi danes. Če je s čim 2. vatikanski koncil dokončno
obračunal, je s tem konceptom. Zato avtor obravnavane monografije ne
more uvideti, da je bilo Trubarjevo razumevanje Cerkve kot skupnosti
božjega ljudstva – gmajne – za stoletja pred katoliškim razumevanjem
Cerkve. Morda zato pri svojem opisu reformacije ni izpostavil te kon-
cepcije Cerkve, ki je po 2. vatikanskem koncilu poudarjeno naglaševa-
na. Cerkev kot skupnost božjega ljudstva je pri sodobni katoliški pasto-
ralni praksi in teološki doktrini v ospredju. A očitno na Slovenskem še
vedno v zaostajanju.
Benediku morda ne gre pripisovati toliko osebne strokovne
pomanjkljiv osti, pač pa ideološko obzorje katoliškega integrizma, v ka-
terega slovenski katolicizem žal ostaja zasidran. Za resen znanstveni
prikaz to seveda ni sprejemljivo. Podobno enostranski in tendenciozen
je tudi prikaz slovenskega narodnoosvobodilnega boja in vloge krščan-
skih socialistov ter številnih duhovnikov (posebno na Primorskem) v
njem. Avtor zato žal ne more razumeti dejstva, da lahko v dobi sekula-
rizacije krščanstvo nagovori sodobnega človeka le kot eksistencialna du-
hovno-etična izbira in pot, in ne kot hierarhična institucija. In da lah-
ko krščanstvo nagovori današnji svet le kot enovit zgodovinski pojav z
vsemi svojimi različnimi konfesionalnimi in bogoslužnimi oblikami ter
različnim ustrojem svoje cerkvenosti. V tej širini, ki slovenskem katoli-
štvu manjka, je iskati tudi vzrok, zakaj se na svetu protestantske oblike
krščanstva danes širijo hitreje kot katoliške.
133
Dejstva govore nasprotno.
Duh, ki veje iz Benedikovega prikaza slovenskega protestantizma, ne
blaži tradicionalne katoliške netolerantnosti in ne sledi smernicam da-
našnjega katoliškega ekumenizma, če upoštevamo samo zadnji ekumen-
ski dokument, Od konflikta do skupnosti, ki je obeležil 500-letnico pro-
testantizma leta 2017. Opisuje namreč zgodovino Cerkve izključno kot
institucije, in sicer v okviru pojmovanja konstantinske cerkve, se pravi
državne religije, ki se na Slovenskem skuša uveljavljati kot model katoli-
škega integrizma tudi danes. Če je s čim 2. vatikanski koncil dokončno
obračunal, je s tem konceptom. Zato avtor obravnavane monografije ne
more uvideti, da je bilo Trubarjevo razumevanje Cerkve kot skupnosti
božjega ljudstva – gmajne – za stoletja pred katoliškim razumevanjem
Cerkve. Morda zato pri svojem opisu reformacije ni izpostavil te kon-
cepcije Cerkve, ki je po 2. vatikanskem koncilu poudarjeno naglaševa-
na. Cerkev kot skupnost božjega ljudstva je pri sodobni katoliški pasto-
ralni praksi in teološki doktrini v ospredju. A očitno na Slovenskem še
vedno v zaostajanju.
Benediku morda ne gre pripisovati toliko osebne strokovne
pomanjkljiv osti, pač pa ideološko obzorje katoliškega integrizma, v ka-
terega slovenski katolicizem žal ostaja zasidran. Za resen znanstveni
prikaz to seveda ni sprejemljivo. Podobno enostranski in tendenciozen
je tudi prikaz slovenskega narodnoosvobodilnega boja in vloge krščan-
skih socialistov ter številnih duhovnikov (posebno na Primorskem) v
njem. Avtor zato žal ne more razumeti dejstva, da lahko v dobi sekula-
rizacije krščanstvo nagovori sodobnega človeka le kot eksistencialna du-
hovno-etična izbira in pot, in ne kot hierarhična institucija. In da lah-
ko krščanstvo nagovori današnji svet le kot enovit zgodovinski pojav z
vsemi svojimi različnimi konfesionalnimi in bogoslužnimi oblikami ter
različnim ustrojem svoje cerkvenosti. V tej širini, ki slovenskem katoli-
štvu manjka, je iskati tudi vzrok, zakaj se na svetu protestantske oblike
krščanstva danes širijo hitreje kot katoliške.
133
