Page 134 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 134
študijski večeri
testantske verske akcije, ki ni sežigala katoliških knjig, ni rušila kato-
liških cerkva, le uporabila jih je, ni nasilno izganjala katoličanov, ni
nastopala z oboroženo silo pri svojem pridobivanju vernikov in končno
ni morila, kar vse je počela katoliška restavracija, ki je svoje delo za-
pečatila s sežigom Petra Kupljenika na grmadi, in sicer v Rimu 1595.
Reformacijske komisije pa so z vojaškim nasiljem vršile rekatolizaci-
jo, porušile protestantske verske objekte, pregnale v tujino dobršen del
plemstva in meščanstva iz slovenskih dežel, kar je pomenilo tudi sloj
izobraženstva, ukinile šole, uničile domala ves protestantski knjižni
fond, z izjemo Dalmatinove Biblije, kar vse je zavrlo razvoj Slovencev v
narod z jasno kulturno in politično zavestjo. Dejstvo, da je ljubljanski
škof Hren izprosil dovoljenje za rabo Dalmatinove Biblije v pastoralne
in bogoslužne namene, seveda pod pogojem, da so bili listi z uvodom
iztrgani, da ne bi širili protestantske teološke misli, pa dokazuje, da je
protestantizem s svojo akcijo uvajanja slovenske besede v cerkveno bo-
goslužje pustil tako globoke sledi v ljudstvu, da si katoliške restavr acije
ni bilo mogoče zamisliti brez ohranitve slovenskega jezika vsaj v pa-
storalne in bogoslužne namene. Kljub agresivnemu zatrtju protestan-
tizma pa dovolj zgodovinsko izpričanih dejstev dokazuje, da je prote-
stantska vera tako med plemstvom kot med ljudstvom podtalno živela
naprej. Da bi vse to zanikal in ublažil razsežnosti nasilne rekatolizaci-
je, si Kos dovoli današnji ideološki razklanosti Slovencev všečno poli-
tiziranje: »Slovenski protestantski eksodus okoli leta 1600 ne po obse-
gu ne po pomenu ni bil enak katoliškemu eksodusu leta 1945.« (Kos v
Benedik 2016, 342) – Sapienti sat.
Sklepna misel Benedikovega prikaza slovenskega protestantizma, ki
jo poda s Kosovo trditvijo, da bi zmaga protestantizma v naših deželah
pospešila germanizacijo, je tradicionalna teza katoliškega zgodovinopis-
ja, ki pa nima opore v zgodovinskih dejstvih. Prav tako ne trditev:
»Dejstvo je, da se je z izgonom protestantskih plemičev in meščanov, ki
so bili večidel nemškega rodu, delež nemško govorečih na Kranjskem, pa
tudi na Koroškem in Štajerskem zmanjšal, kar za nadaljnjo usodo Sloven-
cev ni bilo brez posledic. Protireformacija ni preprečila razvoja Slovencev
v narod, ampak mu je celo olajšala pot.« (Benedik 2016, 342)
132
testantske verske akcije, ki ni sežigala katoliških knjig, ni rušila kato-
liških cerkva, le uporabila jih je, ni nasilno izganjala katoličanov, ni
nastopala z oboroženo silo pri svojem pridobivanju vernikov in končno
ni morila, kar vse je počela katoliška restavracija, ki je svoje delo za-
pečatila s sežigom Petra Kupljenika na grmadi, in sicer v Rimu 1595.
Reformacijske komisije pa so z vojaškim nasiljem vršile rekatolizaci-
jo, porušile protestantske verske objekte, pregnale v tujino dobršen del
plemstva in meščanstva iz slovenskih dežel, kar je pomenilo tudi sloj
izobraženstva, ukinile šole, uničile domala ves protestantski knjižni
fond, z izjemo Dalmatinove Biblije, kar vse je zavrlo razvoj Slovencev v
narod z jasno kulturno in politično zavestjo. Dejstvo, da je ljubljanski
škof Hren izprosil dovoljenje za rabo Dalmatinove Biblije v pastoralne
in bogoslužne namene, seveda pod pogojem, da so bili listi z uvodom
iztrgani, da ne bi širili protestantske teološke misli, pa dokazuje, da je
protestantizem s svojo akcijo uvajanja slovenske besede v cerkveno bo-
goslužje pustil tako globoke sledi v ljudstvu, da si katoliške restavr acije
ni bilo mogoče zamisliti brez ohranitve slovenskega jezika vsaj v pa-
storalne in bogoslužne namene. Kljub agresivnemu zatrtju protestan-
tizma pa dovolj zgodovinsko izpričanih dejstev dokazuje, da je prote-
stantska vera tako med plemstvom kot med ljudstvom podtalno živela
naprej. Da bi vse to zanikal in ublažil razsežnosti nasilne rekatolizaci-
je, si Kos dovoli današnji ideološki razklanosti Slovencev všečno poli-
tiziranje: »Slovenski protestantski eksodus okoli leta 1600 ne po obse-
gu ne po pomenu ni bil enak katoliškemu eksodusu leta 1945.« (Kos v
Benedik 2016, 342) – Sapienti sat.
Sklepna misel Benedikovega prikaza slovenskega protestantizma, ki
jo poda s Kosovo trditvijo, da bi zmaga protestantizma v naših deželah
pospešila germanizacijo, je tradicionalna teza katoliškega zgodovinopis-
ja, ki pa nima opore v zgodovinskih dejstvih. Prav tako ne trditev:
»Dejstvo je, da se je z izgonom protestantskih plemičev in meščanov, ki
so bili večidel nemškega rodu, delež nemško govorečih na Kranjskem, pa
tudi na Koroškem in Štajerskem zmanjšal, kar za nadaljnjo usodo Sloven-
cev ni bilo brez posledic. Protireformacija ni preprečila razvoja Slovencev
v narod, ampak mu je celo olajšala pot.« (Benedik 2016, 342)
132
