Page 139 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 139
ivan cankar
jo danim razmeram«, ter psujejo to prilagodevanje z različnimi, večidel
latinskimi nazivanji. Jaz pa, ki razumem latinščino v zelo majhni meri,
sem takih misli, da breznačelnost le enostavno imenujemo breznačel-
nost. Toliko je gotovo, da stojimo danes, baš v Tru[190]barjevem letu,
na eni izmed najbolj žalostnih in sramotnih stópnic našega narodne-
ga razvoja.
To so ob slavnostnem večeru grenke misli. Ampak zdi se mi, da jih je
bilo treba povedati. Toliko bolj potreba, ker le iz spoznanja resnice raste
pravi mladostni pogum in raste z njim upanje v krepko in sončno pri-
hodnost. Bodi kakor je in kakor hoče – mladina ostane in z njo ostane
brezobzirni pogum, ostane odkritosrčnost in moč. Le ona imá pravico,
da slavi bojevnika in njegove tovariše-mučenike, le tista mladina, ki na-
daljuje in bo nadaljevala njegovo delo. Kdor se je prilagodil klavrni se-
danjosti, kdor ni pripravljen, da daruje svojo družabno in politično ka-
riero svojemu srčnemu prepričanju, tisti naj pusti Trubarja pri miru ter
naj slavi Hrena, njegove kanonike in njegove grmade! – Mi bomo opra-
vili brez njih in brez njih bomo zmagali!
Cenjeni poslušalci!
Dovolite mi, da vam preberem tisto pesem Zupančičevo, o kate-
ri sem vam povedal. Nató še eno, katero je zložil v spomin pesniku
Aleksandrovu – Murnu – enemu izmed naših bojevnikov-mučencev.
Tudi ta pesem sodi v nocojšnji večer. Zakaj nikjer kakor v tej pesmi ni
tako globoko in jasno izraženo – kako raste iz bridkosti spoznanje in iz
spoznanja pogum.
Naposled, če bo časa in če vam ne bo dolgčas, pa vam preberem še
kratko črtico, ki sem jo sam napisal. Iz Zupančičevih pesmi boste slišali
silo in glas bojevnika; v svoji črtici pa bi vam rad pokazal tisto smešno
in klavrno ozračje, v katerem bodo letos vzklile različne Trubarjeve
slovesnosti.3
3 Cankar napove branje dveh pesmi Otona Župančiča; to sta bili: Pesem mladine
(Župančič 1956, 184–85; gl. tudi op. 20) in Grobovi tulijo (uvodna v ciklu Manom
Josipa Murna – Aleksandrova; Župančič 1956, 111–12). Izbral je tudi svojo črti-
co Mrovec in njegova slava, prvič objavljeno v Ilustrovanem narodnem koledar-
ju za leto 1907 (Cankar 1974, 144–45). To svojo črtico je prebral tudi v Trstu po
137
jo danim razmeram«, ter psujejo to prilagodevanje z različnimi, večidel
latinskimi nazivanji. Jaz pa, ki razumem latinščino v zelo majhni meri,
sem takih misli, da breznačelnost le enostavno imenujemo breznačel-
nost. Toliko je gotovo, da stojimo danes, baš v Tru[190]barjevem letu,
na eni izmed najbolj žalostnih in sramotnih stópnic našega narodne-
ga razvoja.
To so ob slavnostnem večeru grenke misli. Ampak zdi se mi, da jih je
bilo treba povedati. Toliko bolj potreba, ker le iz spoznanja resnice raste
pravi mladostni pogum in raste z njim upanje v krepko in sončno pri-
hodnost. Bodi kakor je in kakor hoče – mladina ostane in z njo ostane
brezobzirni pogum, ostane odkritosrčnost in moč. Le ona imá pravico,
da slavi bojevnika in njegove tovariše-mučenike, le tista mladina, ki na-
daljuje in bo nadaljevala njegovo delo. Kdor se je prilagodil klavrni se-
danjosti, kdor ni pripravljen, da daruje svojo družabno in politično ka-
riero svojemu srčnemu prepričanju, tisti naj pusti Trubarja pri miru ter
naj slavi Hrena, njegove kanonike in njegove grmade! – Mi bomo opra-
vili brez njih in brez njih bomo zmagali!
Cenjeni poslušalci!
Dovolite mi, da vam preberem tisto pesem Zupančičevo, o kate-
ri sem vam povedal. Nató še eno, katero je zložil v spomin pesniku
Aleksandrovu – Murnu – enemu izmed naših bojevnikov-mučencev.
Tudi ta pesem sodi v nocojšnji večer. Zakaj nikjer kakor v tej pesmi ni
tako globoko in jasno izraženo – kako raste iz bridkosti spoznanje in iz
spoznanja pogum.
Naposled, če bo časa in če vam ne bo dolgčas, pa vam preberem še
kratko črtico, ki sem jo sam napisal. Iz Zupančičevih pesmi boste slišali
silo in glas bojevnika; v svoji črtici pa bi vam rad pokazal tisto smešno
in klavrno ozračje, v katerem bodo letos vzklile različne Trubarjeve
slovesnosti.3
3 Cankar napove branje dveh pesmi Otona Župančiča; to sta bili: Pesem mladine
(Župančič 1956, 184–85; gl. tudi op. 20) in Grobovi tulijo (uvodna v ciklu Manom
Josipa Murna – Aleksandrova; Župančič 1956, 111–12). Izbral je tudi svojo črti-
co Mrovec in njegova slava, prvič objavljeno v Ilustrovanem narodnem koledar-
ju za leto 1907 (Cankar 1974, 144–45). To svojo črtico je prebral tudi v Trstu po
137
