Page 140 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 140
bilo je povedano
Trubar in Trubarjeve slavnosti4
[191] Letos dne 8. junija bomo slavili štiristoletnico rojstva Primoža
Trubarja, vodnika slovenske reformacije v šestnajstem stoletju, stvar-
nika slovenskega pismenega jezika, začetnika slovenske literature. S
Trubarjem slavimo sploh enega največjih mož, kar jih pozna tako praz-
na in žalostna zgodovina slovenskega naroda.
Trubar je bil otrok svojega časa, produkt tedanjih razmer v sloven-
skih deželah; ni stal kakor drevo v puščavi, temveč je bil samo besednik
svojega naroda, glas časa, njegovih zahtev in njegovih želja. Še vselej,
kadar je doba v svojem razvoju dospela do preloma, do izbruha nove-
ga časa, si je našel potrebni dan potrebnega moža in potrebno besedo.
Na Slovenskem je ob tistem času velikih ljudi in velikih dejanj govoril
Primož Trubar, in govorili so njegovi tovariši. Če hočemo pa poznati
Trubarja, je treba, da poznamo tla, iz katerih se je rodila slovenska refor-
macija, tisto mogočno in globoko ljudsko gibanje, ki je oznanjalo novo
in lepo življenje za ves slovenski narod.
Reformacijsko gibanje po slovenskih deželah je nastalo ter se tako
čudno hitro širilo iz popolnoma enakih vzrokov kakor na Nemškem in
Češkem. Ljudstvo je vzdihovalo pod strašnim jarmom duhovne in po
svetne gospode. Do kosti je bilo izsesano in izžeto, živelo je komaj še
človeško življenje. Poleg tega pa je bilo še obsojeno, da je stalo nepresta-
no na straži ter branilo proti Turkom svoj dom in z njim varnost vseh
zahodnih dežel.
Če bere človek zgodovino tistih časov, se mu zdi popolnoma razum-
ljivo, da se je slovensko ljudstvo v svojem obupu [192] vdalo najčrnejšemu
praznoverju, čigar žalostni sledovi še do današnjega dne niso izginili.
Prijatelja ni imelo ljudstvo nobenega, upanja nobenega, kvečjemu v
sveta nebesa. Edini narodni zaščitniki, besedniki njegovi, bi bili po pra-
vici morali biti v tedanjih časih duhovniki. Ampak prav tista duhovšči-
predavanj u O slovenski prozi 22. maja 1908 v okviru Ljudskega odra, torej nasled-
nji dan po predavanju o Trubarju (gl. op. 4; Voglar 1976, 328).
4 Predavanje Ivana Cankarja v Delavskem domu v Trstu 21. maja 1908 za
socialnodemokratsko delavsko kulturno društvo Ljudski oder.
138
Trubar in Trubarjeve slavnosti4
[191] Letos dne 8. junija bomo slavili štiristoletnico rojstva Primoža
Trubarja, vodnika slovenske reformacije v šestnajstem stoletju, stvar-
nika slovenskega pismenega jezika, začetnika slovenske literature. S
Trubarjem slavimo sploh enega največjih mož, kar jih pozna tako praz-
na in žalostna zgodovina slovenskega naroda.
Trubar je bil otrok svojega časa, produkt tedanjih razmer v sloven-
skih deželah; ni stal kakor drevo v puščavi, temveč je bil samo besednik
svojega naroda, glas časa, njegovih zahtev in njegovih želja. Še vselej,
kadar je doba v svojem razvoju dospela do preloma, do izbruha nove-
ga časa, si je našel potrebni dan potrebnega moža in potrebno besedo.
Na Slovenskem je ob tistem času velikih ljudi in velikih dejanj govoril
Primož Trubar, in govorili so njegovi tovariši. Če hočemo pa poznati
Trubarja, je treba, da poznamo tla, iz katerih se je rodila slovenska refor-
macija, tisto mogočno in globoko ljudsko gibanje, ki je oznanjalo novo
in lepo življenje za ves slovenski narod.
Reformacijsko gibanje po slovenskih deželah je nastalo ter se tako
čudno hitro širilo iz popolnoma enakih vzrokov kakor na Nemškem in
Češkem. Ljudstvo je vzdihovalo pod strašnim jarmom duhovne in po
svetne gospode. Do kosti je bilo izsesano in izžeto, živelo je komaj še
človeško življenje. Poleg tega pa je bilo še obsojeno, da je stalo nepresta-
no na straži ter branilo proti Turkom svoj dom in z njim varnost vseh
zahodnih dežel.
Če bere človek zgodovino tistih časov, se mu zdi popolnoma razum-
ljivo, da se je slovensko ljudstvo v svojem obupu [192] vdalo najčrnejšemu
praznoverju, čigar žalostni sledovi še do današnjega dne niso izginili.
Prijatelja ni imelo ljudstvo nobenega, upanja nobenega, kvečjemu v
sveta nebesa. Edini narodni zaščitniki, besedniki njegovi, bi bili po pra-
vici morali biti v tedanjih časih duhovniki. Ampak prav tista duhovšči-
predavanj u O slovenski prozi 22. maja 1908 v okviru Ljudskega odra, torej nasled-
nji dan po predavanju o Trubarju (gl. op. 4; Voglar 1976, 328).
4 Predavanje Ivana Cankarja v Delavskem domu v Trstu 21. maja 1908 za
socialnodemokratsko delavsko kulturno društvo Ljudski oder.
138
