Page 141 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 141
ivan cankar
na je ležala na ljudstvu kakor ogromen polip in mu je s tisočerimi ustmi
sesala zadnjo kri. [...]5
[194] Škof Hren sam se bridko pritožuje, da je bilo ob tistem času na
Kranjskem 95 % prebivalstva luteranskega. Seveda on pretirava, morda
zato, da bi svoje protireformacijske in protikulturne zasluge pokazal v
svetlejši luči; toliko je pa gotovo, da je vse kulturno delo na Slovenskem
dobivalo takrat svojo moč in vsebino iz protestantskega dela naroda. Kar
se je delalo za duševni in socialni napredek, je bilo [195] edinole delo pro-
testantov; o kakšnem kulturnem življenju in nehanju na katoliški stra-
ni ne more biti govora, kajti katoliško je ostalo vse tisto, kar je bilo ne-
vednega ali strahopetnega.6
Z napredkom reformacije se vzdigne visoko kakor nikoli poprej in
kakor ne pozneje dolgih dvesto let kulturno življenje slovenskega naro-
da. Ko pa je ob koncu 16. in začetku 17. stoletja z ognjem in mečem div-
5 Sledijo odstavki (192–94) z nadaljnjimi podatki in navedki o razmerah pred za-
četkom reformacije na Slovenskem in o širjenju reformacije. Cankar je zajemal
iz II. in III. dela zgodovine Kranjske Avgusta Dimitza (Dimitz 1875a; 1875b; prim.
prikaz odlomkov iz II. dela v Stati inu obstati, tj. Dimitz 2006). Z navajanjem iz
Dimitzeve zgodovine oz. s sklicevanjem nanjo Cankar najprej poudari »škanda-
lozne razmere« v Rimskokatoliški cerkvi, predvsem pastirsko brezbrižnost, pos-
vetno razuzdanost in neizobraženost duhovščine (Dimitz 1875a, 193; Dimitz 2006,
237). Doda Trubarjevo zgražanje iz pisma 11. aprila 1562 deželnemu oskrbniku
Joštu Gallenbergu in stanovskim odbornikom (Elze 1897, 173; Trubar 2015, 124,
128) zaradi uživaškega početja klera na tridentinskem koncilu, češ: »Babilonsko
rimsko vlačugo je treba pred svetom razkrinkati ter osramotiti.« Nadaljuje z
Dimitzevim poročilom o pritožbi deželnih stanov leta 1518 zaradi duhovniške-
ga izžemanja vernikov s pogrebninami, z odpustki in drugimi dajatvami ter o
javnem razkazovanju duhovniških priležnic (Dimitz 1875a, 62–63). Nato navede
še poročilo škofa Tomaža Hrena, da je bilo leta 1597 v Ljubljani poleg protestant-
skih šolnikov tudi »devet ali več luteranskih pridigarjev« in da se je v njegovi ško-
fiji »komaj dvajsetina prebivalstva [...] priznavala h katoličanstvu« (Dimitz 1875b,
368). Omeni tudi, da »se je na škofovo bridkost izkazalo«, da za ljubljanski mestni
svet ni bilo mogoče najti dovolj za upravljanje zmožnih katoličanov, zaradi česar
so morali vanj pripustiti protestante (Dimitz 1875b, 284).
6 Dimitz piše, da je vsa takratna kultura slonela na pobudah protestantskih prebi-
valcev (Dimitz 1875a, 145).
139
na je ležala na ljudstvu kakor ogromen polip in mu je s tisočerimi ustmi
sesala zadnjo kri. [...]5
[194] Škof Hren sam se bridko pritožuje, da je bilo ob tistem času na
Kranjskem 95 % prebivalstva luteranskega. Seveda on pretirava, morda
zato, da bi svoje protireformacijske in protikulturne zasluge pokazal v
svetlejši luči; toliko je pa gotovo, da je vse kulturno delo na Slovenskem
dobivalo takrat svojo moč in vsebino iz protestantskega dela naroda. Kar
se je delalo za duševni in socialni napredek, je bilo [195] edinole delo pro-
testantov; o kakšnem kulturnem življenju in nehanju na katoliški stra-
ni ne more biti govora, kajti katoliško je ostalo vse tisto, kar je bilo ne-
vednega ali strahopetnega.6
Z napredkom reformacije se vzdigne visoko kakor nikoli poprej in
kakor ne pozneje dolgih dvesto let kulturno življenje slovenskega naro-
da. Ko pa je ob koncu 16. in začetku 17. stoletja z ognjem in mečem div-
5 Sledijo odstavki (192–94) z nadaljnjimi podatki in navedki o razmerah pred za-
četkom reformacije na Slovenskem in o širjenju reformacije. Cankar je zajemal
iz II. in III. dela zgodovine Kranjske Avgusta Dimitza (Dimitz 1875a; 1875b; prim.
prikaz odlomkov iz II. dela v Stati inu obstati, tj. Dimitz 2006). Z navajanjem iz
Dimitzeve zgodovine oz. s sklicevanjem nanjo Cankar najprej poudari »škanda-
lozne razmere« v Rimskokatoliški cerkvi, predvsem pastirsko brezbrižnost, pos-
vetno razuzdanost in neizobraženost duhovščine (Dimitz 1875a, 193; Dimitz 2006,
237). Doda Trubarjevo zgražanje iz pisma 11. aprila 1562 deželnemu oskrbniku
Joštu Gallenbergu in stanovskim odbornikom (Elze 1897, 173; Trubar 2015, 124,
128) zaradi uživaškega početja klera na tridentinskem koncilu, češ: »Babilonsko
rimsko vlačugo je treba pred svetom razkrinkati ter osramotiti.« Nadaljuje z
Dimitzevim poročilom o pritožbi deželnih stanov leta 1518 zaradi duhovniške-
ga izžemanja vernikov s pogrebninami, z odpustki in drugimi dajatvami ter o
javnem razkazovanju duhovniških priležnic (Dimitz 1875a, 62–63). Nato navede
še poročilo škofa Tomaža Hrena, da je bilo leta 1597 v Ljubljani poleg protestant-
skih šolnikov tudi »devet ali več luteranskih pridigarjev« in da se je v njegovi ško-
fiji »komaj dvajsetina prebivalstva [...] priznavala h katoličanstvu« (Dimitz 1875b,
368). Omeni tudi, da »se je na škofovo bridkost izkazalo«, da za ljubljanski mestni
svet ni bilo mogoče najti dovolj za upravljanje zmožnih katoličanov, zaradi česar
so morali vanj pripustiti protestante (Dimitz 1875b, 284).
6 Dimitz piše, da je vsa takratna kultura slonela na pobudah protestantskih prebi-
valcev (Dimitz 1875a, 145).
139
