Page 144 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 144
bilo je povedano
Leta 1550 je bil ta naš jezik povzdignjen med književne jezike, izšla
je prva slovenska knjiga; izšla je daleč v tujini, v nemški Tibingi; pisa-
na je z nemškimi črkami, podpisan pa ni ne pisatelj ne tiskar.13 Trubar
se je imenoval na nji »Philopatridus Illyricus« (ilirsko domoljub), tiskar
pa Jernej Škrjanc s Sedmograškega.
Trubar se je bil medtem oženil; leta 1552 se je preselil v Kempten.
Započeto delo je nadaljeval z vso svojo energijo. Nič ni pomagalo, da je
škof Tekstor sam šel pridigovat po kranjskih mestih. Ves boljši del du-
hovščine je prestopil k protestantizmu.14 Tej se je polagoma pridružilo
tudi plemstvo, ki se je še dobro spominjalo zadnjih kmečkih puntov in
je torej vsako večje ljudsko gibanje gledalo z nezaupljivimi očmi, poseb-
no še zato, ker so kmetje ob zadnjem puntu l. 1525 poleg drugega zahte-
vali tudi, da naj se odpravi davek na odpustke in nova desetina, ter da
naj občine svobodno volijo svoje župnike. [...]15
[204] Slovenskim deželam je poveljeval od l. 1596 graški nadvojvoda
Ferdinand, ki je poklical jezuite v Ljubljano.16 Eno leto pozneje je zase-
13 Kot pridigar v Rothenburgu nad Taubero zahodno od Nürnberga je Trubar izde-
lal prvi slovenski knjigi. Podatki o psevdonimih pisca in tiskarja so v Dimitzevi
knjigi (Dimitz 1875a, 215). Po nedavni ugotovitvi sta bili knjigi natisnjeni v mestu
Schwäbisch Hall, ne pa v Tübingenu. Dimitz piše, da so v mestu Schwäbisch Hall
zavrnili tiskanje Trubarjevega katekizma (Dimitz 1875a, 214). Cankar ne pouda-
ri, da je Trubar v Kemptenu prevedel Evangelij po svetem Mateju (1555), kar je prvi
slovenski prevod kakega svetopisemskega besedila, hkrati pa tudi dokaz zmož-
nosti slovenščine ter literarnega ustvarjanja v njej.
14 Cankar se tudi tu opira na Dimitzevo pisanje (Dimitz 1875a, 209–16, 227–28).
15 Cankar je mislil na zahteve nemških upornikov leta 1525. – Sledijo odstavki (202–
4) o Trubarjevem nadaljnjem prizadevanju za slovenske (in tudi hrvaške) knjige
med bivanjem na Nemškem, o njegovi vrnitvi v Ljubljano in o ponovnem izgo-
nu iz avstrijskih dežel (Dimitz 1875a, 209–16, 227–28). Tudi prikaz ravnanja škofa
Petra Seebacha Cankar povzema iz Dimitzeve zgodovine (Dimitz 1875a, 250–51),
vendar vira ne navede. Cankar na podlagi Dimitzevih podatkov posebej poudari
(203), da je slovenska reformacija leta 1563 Slovencem dala »v Ljubljani gimnazijo«
in šole po drugih večjih krajih. Nato preide k opisu Hrenove protireformacije na
Kranjskem; z njo »je bila zatrta in uničena plemenita kal novega, resnično sloven-
skega narodnega življenja« (204; poudarek Cankarjev; prim. Dimitz 1875b, 280–81,
368–69).
16 Avstrijski nadvojvoda Ferdinand, nadvojvoda Notranje Avstrije, je bil pod moč-
nim jezuitskim vplivom. Prihod jezuitov v Ljubljano (1597) je bil plod prizadevanj
142
Leta 1550 je bil ta naš jezik povzdignjen med književne jezike, izšla
je prva slovenska knjiga; izšla je daleč v tujini, v nemški Tibingi; pisa-
na je z nemškimi črkami, podpisan pa ni ne pisatelj ne tiskar.13 Trubar
se je imenoval na nji »Philopatridus Illyricus« (ilirsko domoljub), tiskar
pa Jernej Škrjanc s Sedmograškega.
Trubar se je bil medtem oženil; leta 1552 se je preselil v Kempten.
Započeto delo je nadaljeval z vso svojo energijo. Nič ni pomagalo, da je
škof Tekstor sam šel pridigovat po kranjskih mestih. Ves boljši del du-
hovščine je prestopil k protestantizmu.14 Tej se je polagoma pridružilo
tudi plemstvo, ki se je še dobro spominjalo zadnjih kmečkih puntov in
je torej vsako večje ljudsko gibanje gledalo z nezaupljivimi očmi, poseb-
no še zato, ker so kmetje ob zadnjem puntu l. 1525 poleg drugega zahte-
vali tudi, da naj se odpravi davek na odpustke in nova desetina, ter da
naj občine svobodno volijo svoje župnike. [...]15
[204] Slovenskim deželam je poveljeval od l. 1596 graški nadvojvoda
Ferdinand, ki je poklical jezuite v Ljubljano.16 Eno leto pozneje je zase-
13 Kot pridigar v Rothenburgu nad Taubero zahodno od Nürnberga je Trubar izde-
lal prvi slovenski knjigi. Podatki o psevdonimih pisca in tiskarja so v Dimitzevi
knjigi (Dimitz 1875a, 215). Po nedavni ugotovitvi sta bili knjigi natisnjeni v mestu
Schwäbisch Hall, ne pa v Tübingenu. Dimitz piše, da so v mestu Schwäbisch Hall
zavrnili tiskanje Trubarjevega katekizma (Dimitz 1875a, 214). Cankar ne pouda-
ri, da je Trubar v Kemptenu prevedel Evangelij po svetem Mateju (1555), kar je prvi
slovenski prevod kakega svetopisemskega besedila, hkrati pa tudi dokaz zmož-
nosti slovenščine ter literarnega ustvarjanja v njej.
14 Cankar se tudi tu opira na Dimitzevo pisanje (Dimitz 1875a, 209–16, 227–28).
15 Cankar je mislil na zahteve nemških upornikov leta 1525. – Sledijo odstavki (202–
4) o Trubarjevem nadaljnjem prizadevanju za slovenske (in tudi hrvaške) knjige
med bivanjem na Nemškem, o njegovi vrnitvi v Ljubljano in o ponovnem izgo-
nu iz avstrijskih dežel (Dimitz 1875a, 209–16, 227–28). Tudi prikaz ravnanja škofa
Petra Seebacha Cankar povzema iz Dimitzeve zgodovine (Dimitz 1875a, 250–51),
vendar vira ne navede. Cankar na podlagi Dimitzevih podatkov posebej poudari
(203), da je slovenska reformacija leta 1563 Slovencem dala »v Ljubljani gimnazijo«
in šole po drugih večjih krajih. Nato preide k opisu Hrenove protireformacije na
Kranjskem; z njo »je bila zatrta in uničena plemenita kal novega, resnično sloven-
skega narodnega življenja« (204; poudarek Cankarjev; prim. Dimitz 1875b, 280–81,
368–69).
16 Avstrijski nadvojvoda Ferdinand, nadvojvoda Notranje Avstrije, je bil pod moč-
nim jezuitskim vplivom. Prihod jezuitov v Ljubljano (1597) je bil plod prizadevanj
142
