Page 143 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 143
ivan cankar
temveč da naj uče mladino zgolj krščanski nauk, kajti, pravi, luteranov
bi sploh ne bilo, če bi se ljudje brati in pisati ne učili. [...]11
[199] Seveda je bilo treba veliko truda, navdušenosti in naravnost
nadčloveške nesebičnosti, da je to mlado drevo slovenske kulture obro-
dilo sad. Trubar sam je časih, posebno od začetka, obupaval. Vse je le-
žalo večji del na njegovih ramah; na svoje sodelavce se v mnogih sluča-
jih ni mogel zanašati, nekateri so mu naravnost ovire delali. Tako n.pr.
ljubljanski protestant Klombner, ki ga je naravnost obrekoval in črnil
pri baronu Ungnadu, zaščitniku in podporniku slovenske knjige. [...]12
[201] Trubar je moral bežati na Nemško, kjer je dobil službo pridigar-
ja v Rotenburgu. Nekaj predikantov je pač ostalo v domovini, toda vo-
dilnega duha ni bilo. – In tedaj se je zgodilo največje in najpomembnej-
še delo slovenske reformacije, eno izmed največjih del sploh v zgodovini
slovenskega naroda. Trubar ni mogel govoriti svojemu ljudstvu, zato je
pisal – pisal mu je v tistem zaničevanem jeziku zaničevanega ljudstva,
o katerem se je sploh sodilo, da ni za pismeno rabo.
11 Podatek o žalskem župniku je Cankar prevzel iz knjižice Ivana Laha o Trubarju
in protestantizmu (Lah 1908, 32; prim. Voglar 2005, 93–94). Sledi (199) odstavek
z navedkoma iz nemškega posvetila württemberškemu vojvodi Ludviku v knjigi
Ta celi Novi testament 1582 (Dimitz 1875a, 214; Trubar 2011, 270, 272, 306, 307), kjer
Trubar poudari dvoje: da pred njegovim prvim katekizmom ni bilo nobene knjige
v slovenščini in da ljudje njegovih knjig ne berejo samo po mestih, ampak tudi po
vaseh, ter se iz njih toliko naučijo, da znajo protestantske nauke tudi sami braniti
pred papisti.
12 Sledijo odstavki (199–201) s prikazom Trubarjeve življenjske poti in njegovega de-
lovanja (Dimitz 1875a, 198–200) do leta 1547, ko se je kot župnik v Šentjerneju lah-
ko izmaknil aretaciji, ki je za časa škofa Urbana Textorja zajela ljubljanske luteran-
sko usmerjene duhovnike, in se nato leta 1548 umaknil na Nemško. Cankar med
drugim navede, da je Trubar prišel v času škofa Krištofa Ravbarja v Ljubljano »kot
slaven pridigar proti izprijenosti v cerkvi«. Poudari, da so Trubarjevi nauki »ime-
li tak vpliv, da je boljši del duhovščine začel prestopati na stran reformacije« (200).
S tem Cankar Trubarju pripiše prevelik vpliv, saj so se že pred Trubarjevim pri-
hodom v Ljubljano člani stolnega kapitlja (zlasti Pavel Wiener) pod vplivom refor-
macije zavzemali predvsem za zvesto oznanjanje evangelijske resnice, za odpravo
duhovniškega celibata in za drugačno podeljevanje zakramentov (Dimitz 1875a,
199–200). Cankar tudi doda (201): »Mesta so bila kmalu po večini protestantska,
začelo se je že gibati ljudstvo po deželi – in takrat je postalo gibanje res splošno in
narodno.«
141
temveč da naj uče mladino zgolj krščanski nauk, kajti, pravi, luteranov
bi sploh ne bilo, če bi se ljudje brati in pisati ne učili. [...]11
[199] Seveda je bilo treba veliko truda, navdušenosti in naravnost
nadčloveške nesebičnosti, da je to mlado drevo slovenske kulture obro-
dilo sad. Trubar sam je časih, posebno od začetka, obupaval. Vse je le-
žalo večji del na njegovih ramah; na svoje sodelavce se v mnogih sluča-
jih ni mogel zanašati, nekateri so mu naravnost ovire delali. Tako n.pr.
ljubljanski protestant Klombner, ki ga je naravnost obrekoval in črnil
pri baronu Ungnadu, zaščitniku in podporniku slovenske knjige. [...]12
[201] Trubar je moral bežati na Nemško, kjer je dobil službo pridigar-
ja v Rotenburgu. Nekaj predikantov je pač ostalo v domovini, toda vo-
dilnega duha ni bilo. – In tedaj se je zgodilo največje in najpomembnej-
še delo slovenske reformacije, eno izmed največjih del sploh v zgodovini
slovenskega naroda. Trubar ni mogel govoriti svojemu ljudstvu, zato je
pisal – pisal mu je v tistem zaničevanem jeziku zaničevanega ljudstva,
o katerem se je sploh sodilo, da ni za pismeno rabo.
11 Podatek o žalskem župniku je Cankar prevzel iz knjižice Ivana Laha o Trubarju
in protestantizmu (Lah 1908, 32; prim. Voglar 2005, 93–94). Sledi (199) odstavek
z navedkoma iz nemškega posvetila württemberškemu vojvodi Ludviku v knjigi
Ta celi Novi testament 1582 (Dimitz 1875a, 214; Trubar 2011, 270, 272, 306, 307), kjer
Trubar poudari dvoje: da pred njegovim prvim katekizmom ni bilo nobene knjige
v slovenščini in da ljudje njegovih knjig ne berejo samo po mestih, ampak tudi po
vaseh, ter se iz njih toliko naučijo, da znajo protestantske nauke tudi sami braniti
pred papisti.
12 Sledijo odstavki (199–201) s prikazom Trubarjeve življenjske poti in njegovega de-
lovanja (Dimitz 1875a, 198–200) do leta 1547, ko se je kot župnik v Šentjerneju lah-
ko izmaknil aretaciji, ki je za časa škofa Urbana Textorja zajela ljubljanske luteran-
sko usmerjene duhovnike, in se nato leta 1548 umaknil na Nemško. Cankar med
drugim navede, da je Trubar prišel v času škofa Krištofa Ravbarja v Ljubljano »kot
slaven pridigar proti izprijenosti v cerkvi«. Poudari, da so Trubarjevi nauki »ime-
li tak vpliv, da je boljši del duhovščine začel prestopati na stran reformacije« (200).
S tem Cankar Trubarju pripiše prevelik vpliv, saj so se že pred Trubarjevim pri-
hodom v Ljubljano člani stolnega kapitlja (zlasti Pavel Wiener) pod vplivom refor-
macije zavzemali predvsem za zvesto oznanjanje evangelijske resnice, za odpravo
duhovniškega celibata in za drugačno podeljevanje zakramentov (Dimitz 1875a,
199–200). Cankar tudi doda (201): »Mesta so bila kmalu po večini protestantska,
začelo se je že gibati ljudstvo po deželi – in takrat je postalo gibanje res splošno in
narodno.«
141
