Page 185 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 185
gerhard giesemann
vsebinske. Tudi brez tega je Trubarjeva temeljna usmeritev razločna ko-
pija luteranskih idej. Poglobljena obravnava drugih virov, ki jih Trubar
navaja sumarno, pa še manjka.
Za Trubarjevo samoobrambo je značilno, da se naslanja na vzornike
oziroma poroke in prav zato, ker se je moral nenehno bojevati proti očit-
kom herezije, je vedno pazil, da se ne bi o njem razširil glas krivoverstva.
Pri zagovoru in zavračanju očitkov se vedno sklicuje na »neizpodbitne«
vire »čistega« nauka, kajti pred taborom humanistično izobraženih teo
logov se ni čutil dovolj močan, da bi vodil disput na podlagi samostoj-
ne analize, ki bi slonela na dogmatičnih uvidih, pridobljenih z eksege-
zo, kakršna bi bila primerna virom. Njegovo prepričanje je usmerjeno
v prakso in izhaja iz spoznanja poti Božjega odrešenja za blagor ljudi.
Ta komponenta je zanj pomembna, saj utemeljuje njegovo misijonarsko
delovanje za njegovo ogroženo ljudstvo.
[Sklepna ugotovitev]
Hotenje, da bi teološke izjave slovenskega reformatorja Primoža
Trubarja sistematično dojeli kot njegovo – lastno – teologijo, je tvega-
no. Tako je zato, ker je sicer mogoče ugotoviti sistemsko relevantne zna-
čilnosti, vendar ne moremo govoriti o njihovi sistematiki. Trubar je bil
vse življenje konfrontiran z mogočnimi eksegetičnimi spoznanji, po-
leg tega se je znašel v stiski zaradi reformatorskih razhajanj in bil hkra-
ti izpostavljen protinformacijskemu nasilju. Ni imel niti časa niti sre-
diščnega kraja, kjer bi bil lahko razvijal lastne koncepte, s katerimi bi se
bil dvignil na opazno reformatorsko raven. To ne zmanjšuje njegovega
trajnega dosežka, toda da bi ga ustrezno ovrednotili, smo morali ubrati
doslej malo uporabljeno metodično pot, na kateri je bilo treba odstra-
niti marsikatero oviro. Celovita obravnava Trubarjevega dosežka zah-
teva tudi odstranitev zgodovinske politure in dvomljivega nacionalne-
ga vrednotenja te osebnosti.
Trubar je za slovenski kulturni krog storil veliko, o čemer ni dvoma:
v prvih desetletjih 20. stoletja so cenili njegov jezikovnoustvarjalni do-
sežek kot sprožilec in podlago, ki ima nacionalni pomen. Šele pozneje
so v središče pozornosti pomaknili njegov pravi pomen, ki ga ima kot
183
vsebinske. Tudi brez tega je Trubarjeva temeljna usmeritev razločna ko-
pija luteranskih idej. Poglobljena obravnava drugih virov, ki jih Trubar
navaja sumarno, pa še manjka.
Za Trubarjevo samoobrambo je značilno, da se naslanja na vzornike
oziroma poroke in prav zato, ker se je moral nenehno bojevati proti očit-
kom herezije, je vedno pazil, da se ne bi o njem razširil glas krivoverstva.
Pri zagovoru in zavračanju očitkov se vedno sklicuje na »neizpodbitne«
vire »čistega« nauka, kajti pred taborom humanistično izobraženih teo
logov se ni čutil dovolj močan, da bi vodil disput na podlagi samostoj-
ne analize, ki bi slonela na dogmatičnih uvidih, pridobljenih z eksege-
zo, kakršna bi bila primerna virom. Njegovo prepričanje je usmerjeno
v prakso in izhaja iz spoznanja poti Božjega odrešenja za blagor ljudi.
Ta komponenta je zanj pomembna, saj utemeljuje njegovo misijonarsko
delovanje za njegovo ogroženo ljudstvo.
[Sklepna ugotovitev]
Hotenje, da bi teološke izjave slovenskega reformatorja Primoža
Trubarja sistematično dojeli kot njegovo – lastno – teologijo, je tvega-
no. Tako je zato, ker je sicer mogoče ugotoviti sistemsko relevantne zna-
čilnosti, vendar ne moremo govoriti o njihovi sistematiki. Trubar je bil
vse življenje konfrontiran z mogočnimi eksegetičnimi spoznanji, po-
leg tega se je znašel v stiski zaradi reformatorskih razhajanj in bil hkra-
ti izpostavljen protinformacijskemu nasilju. Ni imel niti časa niti sre-
diščnega kraja, kjer bi bil lahko razvijal lastne koncepte, s katerimi bi se
bil dvignil na opazno reformatorsko raven. To ne zmanjšuje njegovega
trajnega dosežka, toda da bi ga ustrezno ovrednotili, smo morali ubrati
doslej malo uporabljeno metodično pot, na kateri je bilo treba odstra-
niti marsikatero oviro. Celovita obravnava Trubarjevega dosežka zah-
teva tudi odstranitev zgodovinske politure in dvomljivega nacionalne-
ga vrednotenja te osebnosti.
Trubar je za slovenski kulturni krog storil veliko, o čemer ni dvoma:
v prvih desetletjih 20. stoletja so cenili njegov jezikovnoustvarjalni do-
sežek kot sprožilec in podlago, ki ima nacionalni pomen. Šele pozneje
so v središče pozornosti pomaknili njegov pravi pomen, ki ga ima kot
183
