Page 188 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 188
razgledi, vpogledi
porajajo difuzni sklepi. Takšni poskusi namreč ne vplivajo pozitivno na
Trubarjevo pomembnost za slovensko in evropsko kulturo.
Trubarjeva teologija ima drugačno težišče. Podrobna analiza bese-
dil je jasno pokazala njegovo usmeritev na Luthrova dela, čeprav se zdi,
da v prvih pričevanjih obstajajo opozorila o obstoju južnonemških ozi-
roma švicarskih povezav. Toda teh ni treba natančneje raziskovati, saj
kažejo zgolj potešitev Trubarjeve začetne radovednosti v fazi njegovega
teološkega razgledovanja, kajti potem teh povezav ni intenziviral. Tudi
vedno znova poudarjena bližina Erazma Rotterdamskega se izkaže kot
zgolj površinski dotik. Razlaganje Erazmovega nauka o opravičenju, o
dvojni naravi Kristusa – človeka, je – kot kaže Luther – bolj komplici-
rano, zato je več kot dvomljivo, ali bi bil Trubar sploh sposoben zapo-
pasti Erazmovo moralno teologijo.
Učne enote njegovih katekizmov so luteransko oblikovane, čeprav
kaže razporeditev nekatere odmike, vendar ti niso teološko relevantni.
Enako velja za interpretacijo pisem apostola Pavla; Trubar v obravnavi
pojmovanja opravičenja, postave in milosti, izvirnega greha, dvojne člo-
vekove narave, kristologije itn. strogo upošteva luteranske dogme, to-
rej Luthrovo razlago Pavlovih spisov. To se z leti ni spremenilo. Seveda
obstaja tudi več spisov, ki so – omenjeno ali tudi neomenjeno – podlaga
formulacijam, toda tudi pripovednemu načinu ali izbranim eksemplom.
Trubar za svoje posredovanje »prave vere« uporablja eidetične, mnemo-
nične, jezikovnostrukturne in retorične postopke, poleg teh tudi verbal-
ne okraske, ponazoritve, konkretizacije in dolgovezne razširitve, vse pa
je naravnano k ciljni publiki, k slovenskim rojakom.
Trubarjev namen ni bil ustvariti izvirno teologijo. Zato mu je manj-
kala, kot se je dobro zavedal, podlaga, humanistični študij virov. Vedno
znova nakazuje, da si je prizadeval opirati se na zanesljiv krščanski
vzvod, ki reflektira pravo vero. Luther mu je bil takšen porok, zato se
pri dogmatičnih vprašanjih vedno znova vrača k njemu. Trubar je videl
svojo nalogo v misijoniranju svojega ljudstva, to je v pisanju uporabnih
besedil za krščanski pouk. Zato je zbiral gradivo, ki mu je bilo dostopno
na reformacijski tržnici, kar je mogoče razbrati iz luthrovskih usedlin v
adekvatnih besedilih. Zaradi tega nastaja vtis kompilacijskega postop-
186
porajajo difuzni sklepi. Takšni poskusi namreč ne vplivajo pozitivno na
Trubarjevo pomembnost za slovensko in evropsko kulturo.
Trubarjeva teologija ima drugačno težišče. Podrobna analiza bese-
dil je jasno pokazala njegovo usmeritev na Luthrova dela, čeprav se zdi,
da v prvih pričevanjih obstajajo opozorila o obstoju južnonemških ozi-
roma švicarskih povezav. Toda teh ni treba natančneje raziskovati, saj
kažejo zgolj potešitev Trubarjeve začetne radovednosti v fazi njegovega
teološkega razgledovanja, kajti potem teh povezav ni intenziviral. Tudi
vedno znova poudarjena bližina Erazma Rotterdamskega se izkaže kot
zgolj površinski dotik. Razlaganje Erazmovega nauka o opravičenju, o
dvojni naravi Kristusa – človeka, je – kot kaže Luther – bolj komplici-
rano, zato je več kot dvomljivo, ali bi bil Trubar sploh sposoben zapo-
pasti Erazmovo moralno teologijo.
Učne enote njegovih katekizmov so luteransko oblikovane, čeprav
kaže razporeditev nekatere odmike, vendar ti niso teološko relevantni.
Enako velja za interpretacijo pisem apostola Pavla; Trubar v obravnavi
pojmovanja opravičenja, postave in milosti, izvirnega greha, dvojne člo-
vekove narave, kristologije itn. strogo upošteva luteranske dogme, to-
rej Luthrovo razlago Pavlovih spisov. To se z leti ni spremenilo. Seveda
obstaja tudi več spisov, ki so – omenjeno ali tudi neomenjeno – podlaga
formulacijam, toda tudi pripovednemu načinu ali izbranim eksemplom.
Trubar za svoje posredovanje »prave vere« uporablja eidetične, mnemo-
nične, jezikovnostrukturne in retorične postopke, poleg teh tudi verbal-
ne okraske, ponazoritve, konkretizacije in dolgovezne razširitve, vse pa
je naravnano k ciljni publiki, k slovenskim rojakom.
Trubarjev namen ni bil ustvariti izvirno teologijo. Zato mu je manj-
kala, kot se je dobro zavedal, podlaga, humanistični študij virov. Vedno
znova nakazuje, da si je prizadeval opirati se na zanesljiv krščanski
vzvod, ki reflektira pravo vero. Luther mu je bil takšen porok, zato se
pri dogmatičnih vprašanjih vedno znova vrača k njemu. Trubar je videl
svojo nalogo v misijoniranju svojega ljudstva, to je v pisanju uporabnih
besedil za krščanski pouk. Zato je zbiral gradivo, ki mu je bilo dostopno
na reformacijski tržnici, kar je mogoče razbrati iz luthrovskih usedlin v
adekvatnih besedilih. Zaradi tega nastaja vtis kompilacijskega postop-
186
