Page 180 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 180
razgledi, vpogledi
čevanja med temeljnim in zato skupnim verovanjem ter razlikami, ki
neizbežno nastajajo na osnovi tega verovanja in znotraj njega. Opraviti
imamo torej z usmeritvijo, ki išče in omogoča (protestantsko) enotnost
v različnosti oziroma različnost v enotnosti in kakršna je kasneje nav-
dihnila leuenberško soglasje luteranskih in reformiranih cerkva. To je
omogočilo »rešitev« vprašanja o Kristusovi navzočnosti v zakramen-
tu tako, da je pustilo vprašanje »kako« te navzočnosti odprto, opozarja
pa, da tako povpraševanje »tvega zatemniti pomen Gospodove večerje«,
če prezre – kot skupno in zavezujoče verovanje –, da je Kristus po bese-
di svoje obljube navzoč pri dejanju obhajila, pri jedenju in pitju kruha
ter vina. (prim. Leuenberško soglasje 1973 v Stati inu obstati 5–6/2007).
Trubar je ob osebni življenjski izkušnji in ob skrbi za svojo cerkev to te-
meljno teološko pozicijo oblikoval in udejanjal že v 16. stoletju. Te tret-
je možnosti Giesemann pri svoji analizi (možnosti) Trubarjeve teologi-
je kot da ni upošteval.
****
Če sklenemo: Gerhardu Giesemannu smo lahko vsi, ki se ukvarja-
mo s slovenskim protestantizmom, hvaležni za obsežno delo o Trubarju
in njegovi teologiji, ki smo ga dobili prav ob 500-letnici reformacije;
hvaležni za skrbno dokumentacijo in opravljeno (primerjalno) anali-
zo Trubarjevih ter relevantnih nemških in latinskih besedil Luthra,
Melanchthona, Dietricha, Brenza, Vlačića, Bullingerja, hvaležni za raz-
rešitev mnogih vprašanj in dilem, hvaležni za izzive, ki jih pomenijo
njegove kritike dosedanjih raziskovalcev, pa čeprav tudi te kritike ne
morejo biti zadnje besede v razpravah in raziskovanjih. Njegovo delo
bo neobhodno za bodoče raziskovalce: kot del trdne osnove, na kateri
bodo gradili, in kot izziv/kažipot za nadaljnje raziskovanje z novim gra-
divom in še izostrenejšim pojmovnim (teološkim in neteološkim) apara-
tom, upoštevajoč še kompleksnejšo determiniranost tako »objekta« kot
» subjekta« raziskovanja. Ker je delo izšlo v nemščini in nemškem kul-
turnem okolju, je tudi izziv/obveza za slovenske raziskovalce, da bodo to
okolje seznanjali z rezultati sedanjih in bodočih raziskav na Slovenskem,
178
čevanja med temeljnim in zato skupnim verovanjem ter razlikami, ki
neizbežno nastajajo na osnovi tega verovanja in znotraj njega. Opraviti
imamo torej z usmeritvijo, ki išče in omogoča (protestantsko) enotnost
v različnosti oziroma različnost v enotnosti in kakršna je kasneje nav-
dihnila leuenberško soglasje luteranskih in reformiranih cerkva. To je
omogočilo »rešitev« vprašanja o Kristusovi navzočnosti v zakramen-
tu tako, da je pustilo vprašanje »kako« te navzočnosti odprto, opozarja
pa, da tako povpraševanje »tvega zatemniti pomen Gospodove večerje«,
če prezre – kot skupno in zavezujoče verovanje –, da je Kristus po bese-
di svoje obljube navzoč pri dejanju obhajila, pri jedenju in pitju kruha
ter vina. (prim. Leuenberško soglasje 1973 v Stati inu obstati 5–6/2007).
Trubar je ob osebni življenjski izkušnji in ob skrbi za svojo cerkev to te-
meljno teološko pozicijo oblikoval in udejanjal že v 16. stoletju. Te tret-
je možnosti Giesemann pri svoji analizi (možnosti) Trubarjeve teologi-
je kot da ni upošteval.
****
Če sklenemo: Gerhardu Giesemannu smo lahko vsi, ki se ukvarja-
mo s slovenskim protestantizmom, hvaležni za obsežno delo o Trubarju
in njegovi teologiji, ki smo ga dobili prav ob 500-letnici reformacije;
hvaležni za skrbno dokumentacijo in opravljeno (primerjalno) anali-
zo Trubarjevih ter relevantnih nemških in latinskih besedil Luthra,
Melanchthona, Dietricha, Brenza, Vlačića, Bullingerja, hvaležni za raz-
rešitev mnogih vprašanj in dilem, hvaležni za izzive, ki jih pomenijo
njegove kritike dosedanjih raziskovalcev, pa čeprav tudi te kritike ne
morejo biti zadnje besede v razpravah in raziskovanjih. Njegovo delo
bo neobhodno za bodoče raziskovalce: kot del trdne osnove, na kateri
bodo gradili, in kot izziv/kažipot za nadaljnje raziskovanje z novim gra-
divom in še izostrenejšim pojmovnim (teološkim in neteološkim) apara-
tom, upoštevajoč še kompleksnejšo determiniranost tako »objekta« kot
» subjekta« raziskovanja. Ker je delo izšlo v nemščini in nemškem kul-
turnem okolju, je tudi izziv/obveza za slovenske raziskovalce, da bodo to
okolje seznanjali z rezultati sedanjih in bodočih raziskav na Slovenskem,
178
