Page 187 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 187
gerhard giesemann
Trubarja in jih je reflektiral. Prav ta omogočajo identifikacijo veroizpo-
vedi in usmeritev v Trubarjevih spisih.
Oglišča Trubarjevega teološkega razvoja so njegove objave iz petde-
setih do osemdesetih let 16. stoletja, saj so osrednje točke, v katerih se
kaže reproduciranje impulzov evropskega reformacijskega gibanja. Gre
za katekizme iz 50. let, med njimi je tako imenovana »prva slovenska
knjiga«, Trubarjev »dolgi predgovor« k Novemu testamentu (1557), nje-
govi nemški predgovori in posvetila ter slovenski predgovori k vsem
delom Novega testamenta in psalmom. Iz 60. let pa je treba dodati pro
sto prevedena besedila Augsburške veroizpovedi (Articuli) in Trubarjevo
Cerkovno ordningo. Ta raznovrstna besedila odsevajo različna obdob-
ja v razvoju reformacije.
Pokazalo se je, da je treba pri tej raziskavi v besedilih nujno analizira-
ti stavek za stavkom. Samo tako je bilo mogoče precej zanesljivo oceniti
Trubarjevo razmerje do njegovih virov oziroma način njegovega lastne-
ga dopolnjevanja ali preoblikovanja. Hkrati smo se zavedali, da ni ved-
no mogoče zgolj iz besedila ugotoviti prevzema reformacijskih spoznanj;
kajti mnoge iz reformacijske biblijske eksegeze pridobljene obrazce in
standardne pojme, ki jih je opredelil Luther, so posredovali tudi njegovi
duhovni nasledniki, na primer Melanchthon in Veit Dietrich, zato izvor
prenekaterih delov Trubarjevih besedil ni jasen oziroma ga je mogoče
ugotoviti samo z dodatnim raziskovanjem. Poleg tega je treba upošte-
vati tudi besedilne strukture, način obravnavanja posameznih pojmov,
rangiranje teoloških spoznanj, način argumentiranja s pomočjo sveto-
pisemskih citatov in podobno. Samó pazljivo razvozlavanje tega preple-
ta omogoča raziskovalna dognanja.
Del dosedanjega raziskovanja, ki se je trudil prikazati Trubarjevo
teologijo kot samostojni part v koncertu evropskega reformacijskega
gibanja, je kulminiral v prizadevanju, da bi Trubarju dodelili odločilen
glas v cvinglijansko-wittenberškem spopadu ter da bi ga naredili za ne-
odvisnega reformacijskega duha. Pri tem so si nekateri raziskovalci po-
magali s Trubarjevimi omembami njegovih virov, ki jih niso preverili,
ampak so jih sprejeli kot dejstvo, toda iz tega nezanesljivega položaja se
185
Trubarja in jih je reflektiral. Prav ta omogočajo identifikacijo veroizpo-
vedi in usmeritev v Trubarjevih spisih.
Oglišča Trubarjevega teološkega razvoja so njegove objave iz petde-
setih do osemdesetih let 16. stoletja, saj so osrednje točke, v katerih se
kaže reproduciranje impulzov evropskega reformacijskega gibanja. Gre
za katekizme iz 50. let, med njimi je tako imenovana »prva slovenska
knjiga«, Trubarjev »dolgi predgovor« k Novemu testamentu (1557), nje-
govi nemški predgovori in posvetila ter slovenski predgovori k vsem
delom Novega testamenta in psalmom. Iz 60. let pa je treba dodati pro
sto prevedena besedila Augsburške veroizpovedi (Articuli) in Trubarjevo
Cerkovno ordningo. Ta raznovrstna besedila odsevajo različna obdob-
ja v razvoju reformacije.
Pokazalo se je, da je treba pri tej raziskavi v besedilih nujno analizira-
ti stavek za stavkom. Samo tako je bilo mogoče precej zanesljivo oceniti
Trubarjevo razmerje do njegovih virov oziroma način njegovega lastne-
ga dopolnjevanja ali preoblikovanja. Hkrati smo se zavedali, da ni ved-
no mogoče zgolj iz besedila ugotoviti prevzema reformacijskih spoznanj;
kajti mnoge iz reformacijske biblijske eksegeze pridobljene obrazce in
standardne pojme, ki jih je opredelil Luther, so posredovali tudi njegovi
duhovni nasledniki, na primer Melanchthon in Veit Dietrich, zato izvor
prenekaterih delov Trubarjevih besedil ni jasen oziroma ga je mogoče
ugotoviti samo z dodatnim raziskovanjem. Poleg tega je treba upošte-
vati tudi besedilne strukture, način obravnavanja posameznih pojmov,
rangiranje teoloških spoznanj, način argumentiranja s pomočjo sveto-
pisemskih citatov in podobno. Samó pazljivo razvozlavanje tega preple-
ta omogoča raziskovalna dognanja.
Del dosedanjega raziskovanja, ki se je trudil prikazati Trubarjevo
teologijo kot samostojni part v koncertu evropskega reformacijskega
gibanja, je kulminiral v prizadevanju, da bi Trubarju dodelili odločilen
glas v cvinglijansko-wittenberškem spopadu ter da bi ga naredili za ne-
odvisnega reformacijskega duha. Pri tem so si nekateri raziskovalci po-
magali s Trubarjevimi omembami njegovih virov, ki jih niso preverili,
ampak so jih sprejeli kot dejstvo, toda iz tega nezanesljivega položaja se
185
