Page 182 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 182
razgledi, vpogledi
prizadevanje, da bi mu zagotovili funkcijo teološkega posrednika. Vse
te dobronamerne izpeljave ne morejo zanikati dejstva, da se je Trubar
svojih pomanjkljivosti dobro zavedal niti ni imel tako visokih aspiracij.
Bil je opazovalec sporov svojega časa, z veliko pozornostjo je sprem-
ljal protestantske pozicijske boje od razglasitve Luthrovih tez do Formule
Concordiae. Z vsemi odločilnimi spisi je seznanjal svoje krščansko
ljudstvo. Njihova analiza jasno pokaže, da je pri bistvenih dogmatič-
nih vprašanjih strogo upošteval Luthra ali njegove somišljenike. Kljub
temu si je vzel svobodo ter dušnopastirskim in misijonarskim vprašan
jem dodal lastni način oznanjevanja, ki se kaže v verbalnem okraševanju
besedil, zgodbenih zgledih, kopičenju svetopisemskih citatov in mno-
gih redundancah. Ta sredstva je uporabljal, da bi ljudjem približal oz-
nanjevanje, pri čemer mu je bilo zelo pomembno, da bi se njegovi bralci
in poslušalci zavedli protestantske soodgovornosti za svoj dušni bla-
gor. Prav v tej konstelaciji se kaže Trubarjeva teologija, katere edinstve-
nost raste iz krščansko-misijonarske pozornosti, vendar ni konkurenca
protestantskim doktrinam niti ne ustvarja impulzov novih usmeritev.
Na Trubarjevo zadržanost ni vplival samo njegov geografsko odro-
čen položaj, ki ga je oviral, da bi razvil lastno teološko smer, ampak
tudi dejstvo, da je bil vse življenje preganjan: Dunaj ga je obtožil kri-
voverstva in odpadništva, na protestantskih področjih južne Nemčije
so mu očitali, da so njegovi luteranski nazori odklon od prave vere, in,
obratno, moral se je braniti tudi pred obtožbami, da zagovarja cvingli-
jansko miselnost.
Trubar ni bil iniciator reformatorske miselnosti v habsburškem cesar-
stvu, pač pa njen utrjevalec in razširjevalec v neugodnih okoliščinah. Z
novo smerjo se je seznanil že kot dijak v Salzburgu, kjer je najprej vpliv-
na oseba Paulus Speratus, po njegovem izgonu pa Johannes Staupitz.
V Trstu je bil Trubarjev učitelj Peter Bonomo; mesto je bilo duhovna
tržnica, kjer so zelo natančno registrirali Luthrov prelom s papeštvom.
Bonomo, Trubarjev učitelj, je poskrbel za izobrazbo v duhu reformacije.
Ta se je okrepila med njegovim kratkim študijskim bivanjem na Dunaju
in končno na delovnem mestu stolnega vikarja v Ljubljani. Tamkajšnji
škofijski sedež se je reformaciji pridružil za časa škofa Franca Kacijanarja
180
prizadevanje, da bi mu zagotovili funkcijo teološkega posrednika. Vse
te dobronamerne izpeljave ne morejo zanikati dejstva, da se je Trubar
svojih pomanjkljivosti dobro zavedal niti ni imel tako visokih aspiracij.
Bil je opazovalec sporov svojega časa, z veliko pozornostjo je sprem-
ljal protestantske pozicijske boje od razglasitve Luthrovih tez do Formule
Concordiae. Z vsemi odločilnimi spisi je seznanjal svoje krščansko
ljudstvo. Njihova analiza jasno pokaže, da je pri bistvenih dogmatič-
nih vprašanjih strogo upošteval Luthra ali njegove somišljenike. Kljub
temu si je vzel svobodo ter dušnopastirskim in misijonarskim vprašan
jem dodal lastni način oznanjevanja, ki se kaže v verbalnem okraševanju
besedil, zgodbenih zgledih, kopičenju svetopisemskih citatov in mno-
gih redundancah. Ta sredstva je uporabljal, da bi ljudjem približal oz-
nanjevanje, pri čemer mu je bilo zelo pomembno, da bi se njegovi bralci
in poslušalci zavedli protestantske soodgovornosti za svoj dušni bla-
gor. Prav v tej konstelaciji se kaže Trubarjeva teologija, katere edinstve-
nost raste iz krščansko-misijonarske pozornosti, vendar ni konkurenca
protestantskim doktrinam niti ne ustvarja impulzov novih usmeritev.
Na Trubarjevo zadržanost ni vplival samo njegov geografsko odro-
čen položaj, ki ga je oviral, da bi razvil lastno teološko smer, ampak
tudi dejstvo, da je bil vse življenje preganjan: Dunaj ga je obtožil kri-
voverstva in odpadništva, na protestantskih področjih južne Nemčije
so mu očitali, da so njegovi luteranski nazori odklon od prave vere, in,
obratno, moral se je braniti tudi pred obtožbami, da zagovarja cvingli-
jansko miselnost.
Trubar ni bil iniciator reformatorske miselnosti v habsburškem cesar-
stvu, pač pa njen utrjevalec in razširjevalec v neugodnih okoliščinah. Z
novo smerjo se je seznanil že kot dijak v Salzburgu, kjer je najprej vpliv-
na oseba Paulus Speratus, po njegovem izgonu pa Johannes Staupitz.
V Trstu je bil Trubarjev učitelj Peter Bonomo; mesto je bilo duhovna
tržnica, kjer so zelo natančno registrirali Luthrov prelom s papeštvom.
Bonomo, Trubarjev učitelj, je poskrbel za izobrazbo v duhu reformacije.
Ta se je okrepila med njegovim kratkim študijskim bivanjem na Dunaju
in končno na delovnem mestu stolnega vikarja v Ljubljani. Tamkajšnji
škofijski sedež se je reformaciji pridružil za časa škofa Franca Kacijanarja
180
