Page 191 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 191
PORTRETI
Vincenc Rajšp
MATIJA MURKO (1861–1952)
Rojen je bil 10. 2. 1861 v Drstelji, župnija Sv. Urban – Desternik, umrl
je v Pragi 11. 2. 1952.
Bil je literarni in kulturni zgodovinar ter etnolog, po Jerneju Kopitarju
in Franu Miklošiču nedvomno eden najbolj znanih slovenskih slavistov
v slovanskem in nemško govorečem svetu. Obvladal je večino slovan-
skih jezikov, poleg južnoslovanskih mu je bila najbolj pri srcu ruščina,
ki mu je nekaj časa tudi dajala kruh na ministrstvu za zunanje zadeve
na Dunaju. Vendar se ni posvetil ministerialni karieri, temveč znanstve-
ni. Leta 1897 je postal privatni docent za slovansko filologijo na Dunaju,
1902 redni profesor na univerzi v Gradcu, od koder so ga leta 1917 pok-
licali za rednega profesorja v Leipzig, od tam pa leta 1920 na univerzo
v Pragi, kjer je predaval do upokojitve leta 1931. Od leta 1932 do 1941 je
bil predsednik Slovanskega inštituta v Pragi, ki ga je soustanovil. Bil je
med pobudniki, soustanovitelji in souredniki filološke in kulturnozgo-
dovinske publikacije Wörter und Sachen, Heidelberg, 1909. Sodeloval
je pri izdajanju slavistične serije »Slavica,« Heidelberg, 1919 ter pri usta-
novitvi centralnega slovanskega organa »Slavia«, Praga, 1922, kjer je bil
urednik za literarni in kulturnozgodoviski del. Kot profesor novousta-
novljene stolice za južnoslovanske jezike in književnosti na Karlovi uni-
verzi v Pragi leta 1920 je tudi znanstveno dejavnost usmeril k Slovanom
na Balkanu. Bil je član več evropskih akademij, leta 1908 je postal čast
ni doktor univerze v Pragi, leta 1951 pa ga je za častnega doktorja pro-
glasila Univerza v Ljubljani.
189
Vincenc Rajšp
MATIJA MURKO (1861–1952)
Rojen je bil 10. 2. 1861 v Drstelji, župnija Sv. Urban – Desternik, umrl
je v Pragi 11. 2. 1952.
Bil je literarni in kulturni zgodovinar ter etnolog, po Jerneju Kopitarju
in Franu Miklošiču nedvomno eden najbolj znanih slovenskih slavistov
v slovanskem in nemško govorečem svetu. Obvladal je večino slovan-
skih jezikov, poleg južnoslovanskih mu je bila najbolj pri srcu ruščina,
ki mu je nekaj časa tudi dajala kruh na ministrstvu za zunanje zadeve
na Dunaju. Vendar se ni posvetil ministerialni karieri, temveč znanstve-
ni. Leta 1897 je postal privatni docent za slovansko filologijo na Dunaju,
1902 redni profesor na univerzi v Gradcu, od koder so ga leta 1917 pok-
licali za rednega profesorja v Leipzig, od tam pa leta 1920 na univerzo
v Pragi, kjer je predaval do upokojitve leta 1931. Od leta 1932 do 1941 je
bil predsednik Slovanskega inštituta v Pragi, ki ga je soustanovil. Bil je
med pobudniki, soustanovitelji in souredniki filološke in kulturnozgo-
dovinske publikacije Wörter und Sachen, Heidelberg, 1909. Sodeloval
je pri izdajanju slavistične serije »Slavica,« Heidelberg, 1919 ter pri usta-
novitvi centralnega slovanskega organa »Slavia«, Praga, 1922, kjer je bil
urednik za literarni in kulturnozgodoviski del. Kot profesor novousta-
novljene stolice za južnoslovanske jezike in književnosti na Karlovi uni-
verzi v Pragi leta 1920 je tudi znanstveno dejavnost usmeril k Slovanom
na Balkanu. Bil je član več evropskih akademij, leta 1908 je postal čast
ni doktor univerze v Pragi, leta 1951 pa ga je za častnega doktorja pro-
glasila Univerza v Ljubljani.
189
