Page 193 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 193
matija murko (1861–1952)
smer mora voditi vse slavistično prizadevanje, pa naj bo že filološko, lite-
rarnozgodovinsko ali etnografsko. M. je redek primer slovanskega učenja-
ka, ki govori slovanske jezike, ki sta mu v enaki meri znana slovanska pre-
teklost in sedanjost, ki slovanskega sveta ne pozna samo iz knjig, ampak
tudi iz avtopsije. V inozemstvu znanstveno šolan in vedno v inozemstvu
živeč je vendar vse svoje življenje ostal zvest tradicijam idealnega rodo-
ljubnega kroga, ki ga je oblikoval [...]. (Http://www.slovenska-biografija.si)
V prvih dveh poglavjih Murko predstavi pomen reformacije za
Slovence, Hrvate in Srbe. Za Slovence predstavljajo protestantske knji-
ge, od prvih dveh, Katekizma in Abecedarija, do posameznih biblijskih
tekstov, molitvenikov in pesmaric, obrednikov ter konfliktnih, poučnih
in verskih spisov, tudi celotna Nova zaveza Trubarja in celotna Biblija
v prevodu Jurija Dalmatina, zaokrožen opus za takratne protestantske
verske potrebe. Slovenci so dobili prvo slovnico Adama Bohoriča ter
prvi slovenski slovar – Dictionarium quatuor linguarum, ki ga je sesta-
vil in leta 1592 objavil nemški polihistor Hieronymus Megiser. Knjižni
jezik slovenskih protestantov je nato ostal v rabi vse do konca 18. stolet
ja, Japelj in Kumerdej sta se v katoliški Bibliji (Ljubljana, 1784–1802) za-
vestno naslonila na Dalmatina (Murko 1927, 3). Dalje ugotavlja, da re-
formacija Slovencem ni prinesla samo literature, temveč je tudi sicer
prispevala k dvigu kulturnega nivoja s pridigami, cerkvenimi pesmimi
in z organizacijo šolstva; po stopinjah reformatorjev pa so krenili tudi
jezuiti s slovenskimi pridigami v Ljubljani, Celovcu, Trstu in Gorici.
Po zaslugi škofa Hrena, s pridobitvijo dovoljenja rimske »congregatio
inquisitionis«, je ostala v rabi Dalmatinova Biblija, leta 1780 pa jo je iz-
recno dovolil ljubljanski škof Herberstein in še leta 1820 je Dalmatinovo
Biblijo – na začudenje mnogih – propagiral novomeški prošt Albrecht
(Murko 1927, 6).
Obenem Murko poudari, da je pri Slovencih obstajal velik smisel za
razumevanje jezikovne skupnosti južnih Slovanov, tako pri Trubarju kot
Dalmatinu in Bohoriču, ki je že v uvodu slovnice opozoril na sorodnost
(Verwandschaft) slovanskih jezikov (Murko 1927, 8).
Murko pripisuje velik pomen reformaciji tudi v zvezi z južnimi
Slovani. Tako je Trubar v svojih delih opozarjal na Hrvate, predvsem
191
smer mora voditi vse slavistično prizadevanje, pa naj bo že filološko, lite-
rarnozgodovinsko ali etnografsko. M. je redek primer slovanskega učenja-
ka, ki govori slovanske jezike, ki sta mu v enaki meri znana slovanska pre-
teklost in sedanjost, ki slovanskega sveta ne pozna samo iz knjig, ampak
tudi iz avtopsije. V inozemstvu znanstveno šolan in vedno v inozemstvu
živeč je vendar vse svoje življenje ostal zvest tradicijam idealnega rodo-
ljubnega kroga, ki ga je oblikoval [...]. (Http://www.slovenska-biografija.si)
V prvih dveh poglavjih Murko predstavi pomen reformacije za
Slovence, Hrvate in Srbe. Za Slovence predstavljajo protestantske knji-
ge, od prvih dveh, Katekizma in Abecedarija, do posameznih biblijskih
tekstov, molitvenikov in pesmaric, obrednikov ter konfliktnih, poučnih
in verskih spisov, tudi celotna Nova zaveza Trubarja in celotna Biblija
v prevodu Jurija Dalmatina, zaokrožen opus za takratne protestantske
verske potrebe. Slovenci so dobili prvo slovnico Adama Bohoriča ter
prvi slovenski slovar – Dictionarium quatuor linguarum, ki ga je sesta-
vil in leta 1592 objavil nemški polihistor Hieronymus Megiser. Knjižni
jezik slovenskih protestantov je nato ostal v rabi vse do konca 18. stolet
ja, Japelj in Kumerdej sta se v katoliški Bibliji (Ljubljana, 1784–1802) za-
vestno naslonila na Dalmatina (Murko 1927, 3). Dalje ugotavlja, da re-
formacija Slovencem ni prinesla samo literature, temveč je tudi sicer
prispevala k dvigu kulturnega nivoja s pridigami, cerkvenimi pesmimi
in z organizacijo šolstva; po stopinjah reformatorjev pa so krenili tudi
jezuiti s slovenskimi pridigami v Ljubljani, Celovcu, Trstu in Gorici.
Po zaslugi škofa Hrena, s pridobitvijo dovoljenja rimske »congregatio
inquisitionis«, je ostala v rabi Dalmatinova Biblija, leta 1780 pa jo je iz-
recno dovolil ljubljanski škof Herberstein in še leta 1820 je Dalmatinovo
Biblijo – na začudenje mnogih – propagiral novomeški prošt Albrecht
(Murko 1927, 6).
Obenem Murko poudari, da je pri Slovencih obstajal velik smisel za
razumevanje jezikovne skupnosti južnih Slovanov, tako pri Trubarju kot
Dalmatinu in Bohoriču, ki je že v uvodu slovnice opozoril na sorodnost
(Verwandschaft) slovanskih jezikov (Murko 1927, 8).
Murko pripisuje velik pomen reformaciji tudi v zvezi z južnimi
Slovani. Tako je Trubar v svojih delih opozarjal na Hrvate, predvsem
191
