Page 195 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 195
matija murko (1861–1952)
Ungnadove tiskarne v Urachu, ki jih je cesar Ferdinand II. leta 1626 po-
daril Propagandi fide.
Protireformacijsko dejavnost je Rim podprl z ustvarjanjem možnosti
za izobraževanje, ki je bilo poverjeno jezuitom. Leta 1580 je bil v Loretu
ustanovljen Collegium illyricum, ki se takrat sicer ni uveljavil, 12 go-
jencev je bilo premeščenih v Rim, vendar ga je papež Urban III. leta
1627 obnovil. Za izobrazbo klerikov s tega področja je bil pomemben
tudi Collegium Germanico-Hungaricum. V kolegiju je bilo rezerviranih
36 mest za gojence iz Dalmacije, Bosne, Slavonije in Srbije (mišljena je
bila tudi Črna gora), medtem ko je bilo 6 mest rezerviranih za Bolgare
(Murko 1927, 31). Že v čas druge polovice 16. stoletja segajo poskusi usta-
novitve jezuitskega kolegija s semeniščem v Dubrovniku, vendar so temu
nasprotovale Benetke in je do uresničitve prišlo šele leta 1635.
Pri teh prizadevanjih so vidne tendence, ki so jih gojili že protestanti:
preko »ilirskega jezika« vplivati na področje pod Turki ne le versko, tem-
več tudi politično. To pa je predvidevalo tudi prevode knjig; tako je Kašić
prevedel epistole iz rimskega misala v »dubrovniški jezik«. Upoštevaje
slabo znanje latinščine pri duhovnikih v Bosni je Propaganda Kašiću
poverila prevod rimskega obrednika (Rituale romanum) 1640. Tukaj,
pod Turki, so opravljali pastoralno delo pretežno frančiškani, števil-
ni med njimi pa so prav tako študirali v Italiji. Protireformacijska li-
teratura je bila, prav tako kot reformacijska, namenjena tudi Srbom in
Bolgarom. Prvi južnoslovanski bogoslužni knjigi, prevoda duhovnikov
Šimuna Budinića iz Zadra in Aleksandra Komulovića iz Splita (bival je
v zavodu sv. Hieronima v Rimu), sta izšli leta 1582 (Murko 1927, 38). Nato
so bile v 16., 17. in 18. stoletju pri Propaganda fide natisnjene številne knji-
ge v latinici, cirilici in glagolici.
Poleg glagolskih misalov, brevirjev in obrednikov, ki so služili
cerkvenim potrebam, najdemo tudi kratke katekizme nemškega jezu
ita Petra Canisija, italijanskega Roberta Bellarmina in španskega Jakoba
Ledesmana, življenjepise in legende svetnikov, asketske knjige in mo-
litvenike. V okviru omenjenih del ali samostojno so objavljali poezijo,
poleg psalmov tudi verske pesmi. Avtorji teh del, največkrat prevajal-
ci, prireditelji in kompilatorji, so bili doma iz Dalmacije, s kvarnerskih
193
Ungnadove tiskarne v Urachu, ki jih je cesar Ferdinand II. leta 1626 po-
daril Propagandi fide.
Protireformacijsko dejavnost je Rim podprl z ustvarjanjem možnosti
za izobraževanje, ki je bilo poverjeno jezuitom. Leta 1580 je bil v Loretu
ustanovljen Collegium illyricum, ki se takrat sicer ni uveljavil, 12 go-
jencev je bilo premeščenih v Rim, vendar ga je papež Urban III. leta
1627 obnovil. Za izobrazbo klerikov s tega področja je bil pomemben
tudi Collegium Germanico-Hungaricum. V kolegiju je bilo rezerviranih
36 mest za gojence iz Dalmacije, Bosne, Slavonije in Srbije (mišljena je
bila tudi Črna gora), medtem ko je bilo 6 mest rezerviranih za Bolgare
(Murko 1927, 31). Že v čas druge polovice 16. stoletja segajo poskusi usta-
novitve jezuitskega kolegija s semeniščem v Dubrovniku, vendar so temu
nasprotovale Benetke in je do uresničitve prišlo šele leta 1635.
Pri teh prizadevanjih so vidne tendence, ki so jih gojili že protestanti:
preko »ilirskega jezika« vplivati na področje pod Turki ne le versko, tem-
več tudi politično. To pa je predvidevalo tudi prevode knjig; tako je Kašić
prevedel epistole iz rimskega misala v »dubrovniški jezik«. Upoštevaje
slabo znanje latinščine pri duhovnikih v Bosni je Propaganda Kašiću
poverila prevod rimskega obrednika (Rituale romanum) 1640. Tukaj,
pod Turki, so opravljali pastoralno delo pretežno frančiškani, števil-
ni med njimi pa so prav tako študirali v Italiji. Protireformacijska li-
teratura je bila, prav tako kot reformacijska, namenjena tudi Srbom in
Bolgarom. Prvi južnoslovanski bogoslužni knjigi, prevoda duhovnikov
Šimuna Budinića iz Zadra in Aleksandra Komulovića iz Splita (bival je
v zavodu sv. Hieronima v Rimu), sta izšli leta 1582 (Murko 1927, 38). Nato
so bile v 16., 17. in 18. stoletju pri Propaganda fide natisnjene številne knji-
ge v latinici, cirilici in glagolici.
Poleg glagolskih misalov, brevirjev in obrednikov, ki so služili
cerkvenim potrebam, najdemo tudi kratke katekizme nemškega jezu
ita Petra Canisija, italijanskega Roberta Bellarmina in španskega Jakoba
Ledesmana, življenjepise in legende svetnikov, asketske knjige in mo-
litvenike. V okviru omenjenih del ali samostojno so objavljali poezijo,
poleg psalmov tudi verske pesmi. Avtorji teh del, največkrat prevajal-
ci, prireditelji in kompilatorji, so bili doma iz Dalmacije, s kvarnerskih
193
