Page 196 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 196
portreti
otokov iz iz jugozahodne Hrvaške, Bosne in celo iz Bolgarije. Za literar-
no delo imajo velike zasluge bosanski frančiškani, prvi cirilski tisk izvi-
ra iz leta 1611, prvi v latinici iz leta 1613. Ti tiski v ljudskem jeziku pred-
stavljajo veliko časovno prednost pred mohamedanskimi in srbskimi.
Nobenega dvoma ni, da gre spodbudo pripisati rimski protireformaciji
(Murko 1927, 41). Literarna dejavnost frančiškanov pa ni ostala brez vpli-
va na pravoslavno in mohamedansko prebivalstvo, saj so bila že ciljno
opredeljena prizadevanja po zedinjenju in tako namenjena tudi razdel
jevanju med pravoslavnim prebivalstvom. V Rimu so namreč študirali
tudi številni pravoslavni duhovniki, ki so po vrnitvi ostali v pravoslavju.
Iz protireformacije pa se, po Murkovem mnenju, ni napajala le na-
božna literatura, temveč celotna umetna poezija. Ivan Gundulić (1588–
1638), najpomembnejši slovanski pesnik pred 19. stoletjem, je bil pod
vplivom rimske duhovne vzgoje (ne jezuitske!) (Murko 1927, 45). Skozi
celo stoletje, od Gundulića dalje, sta tamkajšnjo literaturo prevevala slo-
vanski in protiturški duh. »Slovanski duh«, ki je označeval veliko sorod-
nost slovanskih ljudstev in jezikov, so zlasti močno poudarjali humani-
stični gramatiki (Bohorič) in leksikografi, izpostavljala pa ga je turška
nevarnost. Južnoslovanska protireformacija, ki je kot dediščino prevze-
la duhovna prizadevanja južnoslovanskih protestantov, je z novim zago-
nom poveličevala slovansko preteklost, vendar v luči katolicizma z vidi-
ka prizadevanj za zedinjenje vse do Moskve. Številni hrvaški pisatelji so
delovali v službi Rima kot poslaniki, škofje in misijonarji. Konec 16. in
v začetku 17. stoletja je bil Rim središče katoliških južnih Slovanov, ki je
bilo v stiku tudi s severnimi katoliškimi Slovani in uniati Rusini. Kot za-
nimivo osebnost, ki si je prizadevala za zbližanje z Rusi, Murko izposta-
vi Jurija Križanića (1618–1683), ki je študiral v Gradcu in nato v Rimu ter
je stremel po misijonski dejavnosti v Rusiji. V ta namen je sestavil me-
morandum in ga predal kardinalu Antoniju Barberiniju. Pomembno je
bilo Križanićevo prepričanje, da Rusov ni mogoče pojmovati kot here-
tike in shizmatike, ker da so bili od Grkov zapeljani kristjani. Uradne
podpore za svoje načrte v Rimu ni dobil, zato je odšel sam, tam delo-
val, preživel 15 let v Sibiriji (1661–1676), kamor je bil pregnan, nato še
dve leti v Moskvi, nakar je Rusijo zapustil in vstopil v red dominikan-
194
otokov iz iz jugozahodne Hrvaške, Bosne in celo iz Bolgarije. Za literar-
no delo imajo velike zasluge bosanski frančiškani, prvi cirilski tisk izvi-
ra iz leta 1611, prvi v latinici iz leta 1613. Ti tiski v ljudskem jeziku pred-
stavljajo veliko časovno prednost pred mohamedanskimi in srbskimi.
Nobenega dvoma ni, da gre spodbudo pripisati rimski protireformaciji
(Murko 1927, 41). Literarna dejavnost frančiškanov pa ni ostala brez vpli-
va na pravoslavno in mohamedansko prebivalstvo, saj so bila že ciljno
opredeljena prizadevanja po zedinjenju in tako namenjena tudi razdel
jevanju med pravoslavnim prebivalstvom. V Rimu so namreč študirali
tudi številni pravoslavni duhovniki, ki so po vrnitvi ostali v pravoslavju.
Iz protireformacije pa se, po Murkovem mnenju, ni napajala le na-
božna literatura, temveč celotna umetna poezija. Ivan Gundulić (1588–
1638), najpomembnejši slovanski pesnik pred 19. stoletjem, je bil pod
vplivom rimske duhovne vzgoje (ne jezuitske!) (Murko 1927, 45). Skozi
celo stoletje, od Gundulića dalje, sta tamkajšnjo literaturo prevevala slo-
vanski in protiturški duh. »Slovanski duh«, ki je označeval veliko sorod-
nost slovanskih ljudstev in jezikov, so zlasti močno poudarjali humani-
stični gramatiki (Bohorič) in leksikografi, izpostavljala pa ga je turška
nevarnost. Južnoslovanska protireformacija, ki je kot dediščino prevze-
la duhovna prizadevanja južnoslovanskih protestantov, je z novim zago-
nom poveličevala slovansko preteklost, vendar v luči katolicizma z vidi-
ka prizadevanj za zedinjenje vse do Moskve. Številni hrvaški pisatelji so
delovali v službi Rima kot poslaniki, škofje in misijonarji. Konec 16. in
v začetku 17. stoletja je bil Rim središče katoliških južnih Slovanov, ki je
bilo v stiku tudi s severnimi katoliškimi Slovani in uniati Rusini. Kot za-
nimivo osebnost, ki si je prizadevala za zbližanje z Rusi, Murko izposta-
vi Jurija Križanića (1618–1683), ki je študiral v Gradcu in nato v Rimu ter
je stremel po misijonski dejavnosti v Rusiji. V ta namen je sestavil me-
morandum in ga predal kardinalu Antoniju Barberiniju. Pomembno je
bilo Križanićevo prepričanje, da Rusov ni mogoče pojmovati kot here-
tike in shizmatike, ker da so bili od Grkov zapeljani kristjani. Uradne
podpore za svoje načrte v Rimu ni dobil, zato je odšel sam, tam delo-
val, preživel 15 let v Sibiriji (1661–1676), kamor je bil pregnan, nato še
dve leti v Moskvi, nakar je Rusijo zapustil in vstopil v red dominikan-
194
