Page 194 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 194
portreti
pa skrbel za organizacijo prevodov in tiska v latinici, cirilici in glagolici,
da bi novo vero približali prebivalstvu, ki bi te knjige razumelo vse tja do
Carigrada. Murko je poudaril tudi Trubarjevo tenkočutnost za knjižn i
jezik, ki bi bil čim razumljivejši Slovanom na Balkanu, kar bi uresničil
z jezikom v Bosni (Murko 1927, 16).
Murka je zanimalo nastajanje knjižnih jezikov med Slovenci in
Slovani na Balkanu. Med Slovenci so knjižni jezik ustvarili slovenski
protestanti. Med Slovani na Balkanu tega ni opravila književnost pro-
testantov, temveč književnost protireformacije, vzpodbujena iz Rima,
kar Murko temeljito predstavi v III. poglavju »Kulturni učinki protire-
formacije pri Hrvatih, Srbih in Bolgarih« na primeru duhovnika pan-
slavista Jurija Križanića ter v IV. poglavju »Napredek protireformacije
v pisavi in utemeljitev enotnega knjižnega jezika« na podlagi dejavno-
sti jezuita Bartola Kašića.
Protireformacijo je uzakonil Hrvaški sabor leta 1605 in 1609, ko je v
nasprotju z Ogrsko sklenil, da na Hrvaškem in v Slavoniji ne dopušča
druge vere kot rimskokatoliško. Kljub temu literarni boj proti protestan-
tizmu, sklep o tem je bil sprejet na zagrebški sinodi 1574, ni rodil hitrih
sadov: prva katoliška pesmarica je izšla šele leta 1628 (Murko 1927, 26).
Hitrejši, sistematičnejši, je bil boj proti protestantizmu pri ostalih
Hrvatih in Slovanih na Balkanu na osnovi papeške protireformacije. Ko
so se v Rimu lotili uresničevanja tridentinskih sklepov, so veliko pozor-
nost posvetili Slovanom na Balkanu. Čeprav tega ni mogoče pripisova-
ti izključno nasprotovanju protestantizmu, je to igralo pomembno vlo-
go. Da so jemali dejavnost južnoslovanskih protestantov v Rimu zelo
resno, priča inštrukcija papeža Gregorja XIII. apostolskemu vizitatorju
Bonifaciju iz Dubrovnika, škofu v Stonu leta 1582, za pot v Dalmacijo,
Hercegovino, Bosno, Srbijo, Hrvaško, Slavonijo, Srbijo in južno Ogrsko.
Zahtevala je, da naj posveti pozornost hereziji v teh deželah, ne le v
ustni obliki, temveč tudi protestantskim knjigam v cirilici in v hrvašči-
ni, ter o tem poroča. O povezavi med južnoslovansko literaturo refor-
macije in protireformacije govori tudi nenavaden zunanji znak: večje
število glagolskih in cirilskih knjig je bilo v Rimu natisnjenih s črkami
192
pa skrbel za organizacijo prevodov in tiska v latinici, cirilici in glagolici,
da bi novo vero približali prebivalstvu, ki bi te knjige razumelo vse tja do
Carigrada. Murko je poudaril tudi Trubarjevo tenkočutnost za knjižn i
jezik, ki bi bil čim razumljivejši Slovanom na Balkanu, kar bi uresničil
z jezikom v Bosni (Murko 1927, 16).
Murka je zanimalo nastajanje knjižnih jezikov med Slovenci in
Slovani na Balkanu. Med Slovenci so knjižni jezik ustvarili slovenski
protestanti. Med Slovani na Balkanu tega ni opravila književnost pro-
testantov, temveč književnost protireformacije, vzpodbujena iz Rima,
kar Murko temeljito predstavi v III. poglavju »Kulturni učinki protire-
formacije pri Hrvatih, Srbih in Bolgarih« na primeru duhovnika pan-
slavista Jurija Križanića ter v IV. poglavju »Napredek protireformacije
v pisavi in utemeljitev enotnega knjižnega jezika« na podlagi dejavno-
sti jezuita Bartola Kašića.
Protireformacijo je uzakonil Hrvaški sabor leta 1605 in 1609, ko je v
nasprotju z Ogrsko sklenil, da na Hrvaškem in v Slavoniji ne dopušča
druge vere kot rimskokatoliško. Kljub temu literarni boj proti protestan-
tizmu, sklep o tem je bil sprejet na zagrebški sinodi 1574, ni rodil hitrih
sadov: prva katoliška pesmarica je izšla šele leta 1628 (Murko 1927, 26).
Hitrejši, sistematičnejši, je bil boj proti protestantizmu pri ostalih
Hrvatih in Slovanih na Balkanu na osnovi papeške protireformacije. Ko
so se v Rimu lotili uresničevanja tridentinskih sklepov, so veliko pozor-
nost posvetili Slovanom na Balkanu. Čeprav tega ni mogoče pripisova-
ti izključno nasprotovanju protestantizmu, je to igralo pomembno vlo-
go. Da so jemali dejavnost južnoslovanskih protestantov v Rimu zelo
resno, priča inštrukcija papeža Gregorja XIII. apostolskemu vizitatorju
Bonifaciju iz Dubrovnika, škofu v Stonu leta 1582, za pot v Dalmacijo,
Hercegovino, Bosno, Srbijo, Hrvaško, Slavonijo, Srbijo in južno Ogrsko.
Zahtevala je, da naj posveti pozornost hereziji v teh deželah, ne le v
ustni obliki, temveč tudi protestantskim knjigam v cirilici in v hrvašči-
ni, ter o tem poroča. O povezavi med južnoslovansko literaturo refor-
macije in protireformacije govori tudi nenavaden zunanji znak: večje
število glagolskih in cirilskih knjig je bilo v Rimu natisnjenih s črkami
192
