Page 197 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 197
matija murko (1861–1952)
cev v Vilni. Ker njegovih nazorov glede Rusov tudi tam niso sprejeli, je
zapustil tudi Vilno in odšel, na poti je umrl leta 1683 v poljskem taboru
pred Dunajem. Murko Križanića označi kot zavestnega soborca protire-
formacije, ki je ostro nastopal proti heretikom, poimensko proti Luthru
in Calvinu, kar je bilo Murku razumljivo, nerazumljiv pa mu je bil tudi
Križanićev splošen odpor do Nemcev. Murko Križanićevemu prizade-
vanju za zedinjenje slovanskih kristjanov pripisuje širši pomen, ki ga je
v nadaljevanju zaslediti v primeru škofa Josipa Juraja Strossmayerja, ki
pa je Križanića prekosil s tem, da je na vatikanskem koncilu izrekel po-
gumne besede tudi za protestante (Murko 1927, 58). Čeprav na osnovi
protireformacijske vneme, je Murko cenil Križaničeva prizadevanja za
širšo povezavo med Slovani, predvsem z Rusi, pri čemer mu rusko pra-
voslavje ni predstavljalo posebne ovire.
Četrto poglavje je Murko posvetil vlogi protireformacije pri
utemeljitvi skupnega srbsko-hrvaškega knjižnega jezika ter tozadevnim
prizadevanjem in uspehom dalmatinskega jezuita Bartola Kašića.
Ugotavlja, da je protestantizem posebno skrb posvečal glagolskim tis
kom, opuščal cirilske tiske in končal z latinico. V Rimu je bila pot obra-
tna, pričeli so z latinico (1582) in cirilico (1583), medtem ko glagolici niso
posvečali večje pozornosti (Murko 1927, 59). V Rimu niso imeli pomisle-
kov glede cirilice, prav tako tudi ne glede črk uraške tiskarne, ki so jih
za te tiske uporabljali. Cirilica je bila pomembna tudi zaradi tega, ker so
jo ohranjali frančiškani v Bosni.
Po Murkovem mnenju se ima srbohrvaški knjižni jezik za svoj naj-
večji in najpomembnejši napredek zahvaliti protireformaciji. Čeprav je
bila hrvaška literatura že uveljavljena v čakavskem dialektu Istre, kvar-
nerskih otokov in severne ter srednje Dalmacije, v katerem so pisali pro-
testanti in pesniki 16. stoletja iz Splita, Zadra in Lošinja, kot so Marko
Marulić, Hanibal Lucić, Petar Hektorović, Petar Zoranić, se je Bartol
Kašić (1575–1650) v prvi hrvaški slovnici leta 1604 odločil za jezik v Bosni
in ga sprejel za osnovo knjižnega jezika. S tem je ustvaril temelj za skup-
ni knjižni jezik Hrvatov in Srbov. Čeprav gre za silno pomembno in pre-
lomno delo in kljub temu, da je vplivalo na kasnejše gramatike do 19. sto-
letja, Kašićeve gramatike, kot ugotavlja Murko (1927, 65), kasnejši avtorji
195
cev v Vilni. Ker njegovih nazorov glede Rusov tudi tam niso sprejeli, je
zapustil tudi Vilno in odšel, na poti je umrl leta 1683 v poljskem taboru
pred Dunajem. Murko Križanića označi kot zavestnega soborca protire-
formacije, ki je ostro nastopal proti heretikom, poimensko proti Luthru
in Calvinu, kar je bilo Murku razumljivo, nerazumljiv pa mu je bil tudi
Križanićev splošen odpor do Nemcev. Murko Križanićevemu prizade-
vanju za zedinjenje slovanskih kristjanov pripisuje širši pomen, ki ga je
v nadaljevanju zaslediti v primeru škofa Josipa Juraja Strossmayerja, ki
pa je Križanića prekosil s tem, da je na vatikanskem koncilu izrekel po-
gumne besede tudi za protestante (Murko 1927, 58). Čeprav na osnovi
protireformacijske vneme, je Murko cenil Križaničeva prizadevanja za
širšo povezavo med Slovani, predvsem z Rusi, pri čemer mu rusko pra-
voslavje ni predstavljalo posebne ovire.
Četrto poglavje je Murko posvetil vlogi protireformacije pri
utemeljitvi skupnega srbsko-hrvaškega knjižnega jezika ter tozadevnim
prizadevanjem in uspehom dalmatinskega jezuita Bartola Kašića.
Ugotavlja, da je protestantizem posebno skrb posvečal glagolskim tis
kom, opuščal cirilske tiske in končal z latinico. V Rimu je bila pot obra-
tna, pričeli so z latinico (1582) in cirilico (1583), medtem ko glagolici niso
posvečali večje pozornosti (Murko 1927, 59). V Rimu niso imeli pomisle-
kov glede cirilice, prav tako tudi ne glede črk uraške tiskarne, ki so jih
za te tiske uporabljali. Cirilica je bila pomembna tudi zaradi tega, ker so
jo ohranjali frančiškani v Bosni.
Po Murkovem mnenju se ima srbohrvaški knjižni jezik za svoj naj-
večji in najpomembnejši napredek zahvaliti protireformaciji. Čeprav je
bila hrvaška literatura že uveljavljena v čakavskem dialektu Istre, kvar-
nerskih otokov in severne ter srednje Dalmacije, v katerem so pisali pro-
testanti in pesniki 16. stoletja iz Splita, Zadra in Lošinja, kot so Marko
Marulić, Hanibal Lucić, Petar Hektorović, Petar Zoranić, se je Bartol
Kašić (1575–1650) v prvi hrvaški slovnici leta 1604 odločil za jezik v Bosni
in ga sprejel za osnovo knjižnega jezika. S tem je ustvaril temelj za skup-
ni knjižni jezik Hrvatov in Srbov. Čeprav gre za silno pomembno in pre-
lomno delo in kljub temu, da je vplivalo na kasnejše gramatike do 19. sto-
letja, Kašićeve gramatike, kot ugotavlja Murko (1927, 65), kasnejši avtorji
195
