Page 198 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 198
portreti
ne omenjajo. Kašić je deloval v duhu upoštevanja pomena živih jezikov
pri jezuitih, ki so v rimskem kolegiju ustanovili akademijo ilirskega jezi-
ka Academia linguae Illyrice, v okviru katere je nastala in izšla Kašićeva
gramatika. Kašić je bil posvečen v duhovnika leta 1606 in bil nastavljen
za spovedovanje v cerkvi sv. Petra v hrvaškem, slovenskem (carniolica)
in bolgarskem jeziku. V letih 1609–1612 je deloval v Dubrovniku. Od tam
je opravil dve potovanji na Turško, v letih 1612–1613 in 1618–1620, prvo
preko Srebrenice in Valjeva v Beograd, drugo v Beograd, kjer se je teme-
ljito seznanil z razmerami slovanov v turški državi. V letih 1620–1634 je
bil ponovno v Dubrovniku kot rektor, kjer pa je bil, tako kot tudi prvič
s strani oblasti negostoljubno sprejet, med drugim so ga odklanjali tudi
zaradi jezika (ker ni sprejel dubrovniškega dialekta). Vseskozi je bil li-
terarno aktiven, izdal je 17 natisnjenih del, medtem ko prevoda celotne
biblije v hrvaščino ni uspel natisniti in velja za najpomembnejšega pis-
ca protireformacije (Murko 1927, 78). Namesto čakavščine je sprejel što-
kavščino, vendar ne dubrovniške, ki je bila dotlej literarno najbogatej-
ša, temveč bosansko, ki je obsegala tudi Hercegovino (Murko 1927, 81).
Poleg Kašiča osnovo srbohrvaškemu knjižnemu jeziku daje še slo-
var jezuita Jakova Mikalje (Giacomo Micaglia) Blago jezika slovinsko-
ga3 (Murko 1927, 83).
Ob koncu 17. stoletja je ponovno pričela prevladovati latinščina in je
nacionalna literatura v 18. stoletju nazadovala, vendar je bila že utrjena
ideja skupnega knjižnega jezika, štokavščine.
Slovenci v Rimu niso bili deležni take pozornosti, saj je njihovo versko
življenje potekalo v povsem drugem političnem okolju. Kljub temu je za-
nimiva Murkova navedba procesa, tudi sodnega (500 pol papirja in 66
strani obsegajoča natisnjena brošura), v katerem so bili za ilirsko naci-
jo (Nationis Illyrice) priznane dežele Hrvaška, Bosna in Slavonija, ne pa
tudi Koroška, Štajerska in Kranjska. Problem je bil v tem, da so imeli
3 Murko v opombi navaja celoten naslov v izvirni obliki: Blago jezika slovinskoga illi
Slovnik u kome izgovaraju se rječi slovinske Latinski, i Diački / Thesaurus linguae
illyricae sive Dictionarium illyricum, in quo verba Illyrice, Italice et Latine reddan-
tur, labore P. Jacobi Micalia Societ. Jesu collectum. Ex sumptibus sacrae congr. De
propag. Fide impressum. Laureti 1649.
196
ne omenjajo. Kašić je deloval v duhu upoštevanja pomena živih jezikov
pri jezuitih, ki so v rimskem kolegiju ustanovili akademijo ilirskega jezi-
ka Academia linguae Illyrice, v okviru katere je nastala in izšla Kašićeva
gramatika. Kašić je bil posvečen v duhovnika leta 1606 in bil nastavljen
za spovedovanje v cerkvi sv. Petra v hrvaškem, slovenskem (carniolica)
in bolgarskem jeziku. V letih 1609–1612 je deloval v Dubrovniku. Od tam
je opravil dve potovanji na Turško, v letih 1612–1613 in 1618–1620, prvo
preko Srebrenice in Valjeva v Beograd, drugo v Beograd, kjer se je teme-
ljito seznanil z razmerami slovanov v turški državi. V letih 1620–1634 je
bil ponovno v Dubrovniku kot rektor, kjer pa je bil, tako kot tudi prvič
s strani oblasti negostoljubno sprejet, med drugim so ga odklanjali tudi
zaradi jezika (ker ni sprejel dubrovniškega dialekta). Vseskozi je bil li-
terarno aktiven, izdal je 17 natisnjenih del, medtem ko prevoda celotne
biblije v hrvaščino ni uspel natisniti in velja za najpomembnejšega pis-
ca protireformacije (Murko 1927, 78). Namesto čakavščine je sprejel što-
kavščino, vendar ne dubrovniške, ki je bila dotlej literarno najbogatej-
ša, temveč bosansko, ki je obsegala tudi Hercegovino (Murko 1927, 81).
Poleg Kašiča osnovo srbohrvaškemu knjižnemu jeziku daje še slo-
var jezuita Jakova Mikalje (Giacomo Micaglia) Blago jezika slovinsko-
ga3 (Murko 1927, 83).
Ob koncu 17. stoletja je ponovno pričela prevladovati latinščina in je
nacionalna literatura v 18. stoletju nazadovala, vendar je bila že utrjena
ideja skupnega knjižnega jezika, štokavščine.
Slovenci v Rimu niso bili deležni take pozornosti, saj je njihovo versko
življenje potekalo v povsem drugem političnem okolju. Kljub temu je za-
nimiva Murkova navedba procesa, tudi sodnega (500 pol papirja in 66
strani obsegajoča natisnjena brošura), v katerem so bili za ilirsko naci-
jo (Nationis Illyrice) priznane dežele Hrvaška, Bosna in Slavonija, ne pa
tudi Koroška, Štajerska in Kranjska. Problem je bil v tem, da so imeli
3 Murko v opombi navaja celoten naslov v izvirni obliki: Blago jezika slovinskoga illi
Slovnik u kome izgovaraju se rječi slovinske Latinski, i Diački / Thesaurus linguae
illyricae sive Dictionarium illyricum, in quo verba Illyrice, Italice et Latine reddan-
tur, labore P. Jacobi Micalia Societ. Jesu collectum. Ex sumptibus sacrae congr. De
propag. Fide impressum. Laureti 1649.
196
