Page 199 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 199
matija murko (1861–1952)
romarji »ilirske nacije« iz Dalmacije in Slavonije pravico bivati v hospi-
talu Sv. Hieronima, ki ga je leta 1453 ustanovil papež Nikolaj V. Slednja
pa ni pomenila pokrajine, temveč tudi Slovane Hrvaške, Bosne, Istre,
Kranjske, Štajerske, Srbije in Bolgarije. Leta 1650 pa je hotel dalmatinski
duhovnik Jerko Pastrić na podlagi falzifikata pravico bivanja omejiti le
na »ilirsko nacijo«, ko je Dalmatiae et Slavonieae nationum v ustanov-
ni listini nadomestil s seu Illyricae nationis ter tožbo dobil. Med priča-
mi je bilo tudi devet plemičev s Kranjske ter hrvaška plemiča Nikola in
Ivan Drašković, sinova palatina Ogrske, ki so trdili, da je Kranjska sla-
vonska ali ilirska dežela (provincia Sclavonica sive Illyrica) in prebival-
stvo »ilirsko«, ker razen Kočevske govori »ilirski« jezik. Vendar je dva-
najst sodnikov 24. IV. 1656 odločilo, da Slovenci s Štajerske, Koroške in
Kranjske niso del ilirske nacije (Murko 1927, 101).
Murko poglavje zaključuje z ugotovitvijo, da je protireformacija gra-
dila na reformaciji in jo v marsičem presegla. Kot sijajen (grossartig) je
označil napredek pri vzpostavitvi za vse balkanske Slovane enotnega
knjižnega jezika, ki je dejansko ustanovil skupni srbohrvaški knjižni
jezik (Murko 1927, 106).
Za nas je zanimivo še V. poglavje, kjer v sumarnem pogledu na refor-
macijo in protireformacijo poudari odličen dosežek slovenske reforma-
cije, ki je Slovencem v 50 letih dala celotno za verske potrebe neobhodno
literaturo, ter odločilno vlogo Trubarja, ki ga imenuje za utemeljitelja
slovenske in južnoslovanske reformacije (Murko 1927, 119).
Med južnimi Slovani je bila protireformacija potrebna predvsem v
zagrebški škofiji, škofiji Sinj in Istri. Vendar je kajkavsko-hrvaško lite-
raturo, ki jo je ustvarila reformacija, protireformacija tudi tukaj uspeš-
no gojila dalje, predvsem z religiozno-moralnimi deli, bila pa je tudi v
kontaktu z dalmatinsko-dubrovniško. V središču te dejavnosti so bili si-
cer jezuiti v Zagrebu, vendar so tudi Pavlinci leta 1644 izdali pomembno
cerkveno pesmarico, po vzoru protestantov (Murko 1927, 128).
V ostali Dalmaciji, kjer so bila »heretična« nagnjenja s strani Beneške
republike zatrta v kali, in pod Turki, kjer je bil Rim glede uveljavljan
ja tridentinskih sklepov prepuščen sam sebi, so bili s podporo preda-
nih jim južnih Slovanov doseženi resnično pomembni in vzpodbudni
197
romarji »ilirske nacije« iz Dalmacije in Slavonije pravico bivati v hospi-
talu Sv. Hieronima, ki ga je leta 1453 ustanovil papež Nikolaj V. Slednja
pa ni pomenila pokrajine, temveč tudi Slovane Hrvaške, Bosne, Istre,
Kranjske, Štajerske, Srbije in Bolgarije. Leta 1650 pa je hotel dalmatinski
duhovnik Jerko Pastrić na podlagi falzifikata pravico bivanja omejiti le
na »ilirsko nacijo«, ko je Dalmatiae et Slavonieae nationum v ustanov-
ni listini nadomestil s seu Illyricae nationis ter tožbo dobil. Med priča-
mi je bilo tudi devet plemičev s Kranjske ter hrvaška plemiča Nikola in
Ivan Drašković, sinova palatina Ogrske, ki so trdili, da je Kranjska sla-
vonska ali ilirska dežela (provincia Sclavonica sive Illyrica) in prebival-
stvo »ilirsko«, ker razen Kočevske govori »ilirski« jezik. Vendar je dva-
najst sodnikov 24. IV. 1656 odločilo, da Slovenci s Štajerske, Koroške in
Kranjske niso del ilirske nacije (Murko 1927, 101).
Murko poglavje zaključuje z ugotovitvijo, da je protireformacija gra-
dila na reformaciji in jo v marsičem presegla. Kot sijajen (grossartig) je
označil napredek pri vzpostavitvi za vse balkanske Slovane enotnega
knjižnega jezika, ki je dejansko ustanovil skupni srbohrvaški knjižni
jezik (Murko 1927, 106).
Za nas je zanimivo še V. poglavje, kjer v sumarnem pogledu na refor-
macijo in protireformacijo poudari odličen dosežek slovenske reforma-
cije, ki je Slovencem v 50 letih dala celotno za verske potrebe neobhodno
literaturo, ter odločilno vlogo Trubarja, ki ga imenuje za utemeljitelja
slovenske in južnoslovanske reformacije (Murko 1927, 119).
Med južnimi Slovani je bila protireformacija potrebna predvsem v
zagrebški škofiji, škofiji Sinj in Istri. Vendar je kajkavsko-hrvaško lite-
raturo, ki jo je ustvarila reformacija, protireformacija tudi tukaj uspeš-
no gojila dalje, predvsem z religiozno-moralnimi deli, bila pa je tudi v
kontaktu z dalmatinsko-dubrovniško. V središču te dejavnosti so bili si-
cer jezuiti v Zagrebu, vendar so tudi Pavlinci leta 1644 izdali pomembno
cerkveno pesmarico, po vzoru protestantov (Murko 1927, 128).
V ostali Dalmaciji, kjer so bila »heretična« nagnjenja s strani Beneške
republike zatrta v kali, in pod Turki, kjer je bil Rim glede uveljavljan
ja tridentinskih sklepov prepuščen sam sebi, so bili s podporo preda-
nih jim južnih Slovanov doseženi resnično pomembni in vzpodbudni
197
