Page 200 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 200
portreti
uspehi. Predvsem je bila dvignjena dokaj nizka raven verskega življenja
kristjanov pod Turki. S pomočjo Rima ali tudi brez so jezuiti in fran
čiškani ustvarili bogato, sicer z duhom protireformacije prežeto litera-
turo v latinici in cirilici, v kateri ni manjkalo izpadov proti Calvinu in
Luthru. Bosna je v ljudskem jeziku prvič dobila zahodnoevropsko lite-
raturo, ki je bila sicer namenjena katolikom, vendar ni ostala brez vpliva
na pravoslavno in muslimansko prebivalstvo (Murko 1927, 129).
Kot najpomembnejši dosežek Murko pojmuje ustvaritev enotnega
knjižnega jezika na osnovi »bosanskega«, pravzaprav hercegovskega što-
kavskega dialekta, ki je izpodrinil čakavski dialekt, ki so ga gojili istrski
protestanti in katoliki severne ter srednje Dalmacije in ki je veljal nekaj
časa kot južnoslovanski lingua toscana.
Velik pomen pripisuje frančiškanom, ki so v svoj kulturni krog pri-
tegnili tudi kristjane v Bolgariji, in tudi glede jezuitov poudarja, da jih
ne gre presojati le negativno, kot je storil pesnik Preradović, saj so opra-
vili izredno pomembno delo za gojenje ljudskega jezika.
V predavanju v Leipzigu je leta 1920 Murko poudaril, da je reforma-
cija s svojo dejavnostjo ustvarila prvi južnoslovanski program, protire-
formacija in 19. stoletje sta ga razvijala dalje, v 20. stoletju pa se je v ve-
liki meri uresničil.
V šestem poglavju Murko obravnava literaturo o južnoslovanski re-
formaciji. Kot prvi soliden prikaz označi Schnurrerjevo delo iz leta 1799,
Slavischer Bücherdruck in Württemberg im 16. Jahrhundert, ter nadaljuje
s kritičnim pogledom na avtorje 19. stoletja. Za Dobrovskega, na primer,
meni, da ni dojel pomena dela protestantov za Južne Slovane. Pozitivno
sodi o delu Jerneja Kopitarja, ki da je s strani protestantov in pravoslav-
nih po krivici osovražen. Predvsem hvali Kopitarjev odnos do Trubarja
in Bohoriča. Čopov tekst pa ni imel vpliva v času, ko je bil napisan za
Šafařikovo Geschichte der Südslawischen Literarur, ki je bila končana
leta 1833 v Novem Sadu, ker je bila natisnjena šele leta 1864, pa še takrat
Šafařik ni uporabil celotnega izvrstnega (vortrefflich) Čopovega materi-
ala, ki ga je zbral Ivan Kunšič (Murko 1927, 141).4
4 Murko se sklicuje na korespondenco med Čopom, Šafařikom in Kopitarjem, ki je
objavljena v prvem Zborniku Slovenske matice (1899, 100–157), v okviru posthum-
198
uspehi. Predvsem je bila dvignjena dokaj nizka raven verskega življenja
kristjanov pod Turki. S pomočjo Rima ali tudi brez so jezuiti in fran
čiškani ustvarili bogato, sicer z duhom protireformacije prežeto litera-
turo v latinici in cirilici, v kateri ni manjkalo izpadov proti Calvinu in
Luthru. Bosna je v ljudskem jeziku prvič dobila zahodnoevropsko lite-
raturo, ki je bila sicer namenjena katolikom, vendar ni ostala brez vpliva
na pravoslavno in muslimansko prebivalstvo (Murko 1927, 129).
Kot najpomembnejši dosežek Murko pojmuje ustvaritev enotnega
knjižnega jezika na osnovi »bosanskega«, pravzaprav hercegovskega što-
kavskega dialekta, ki je izpodrinil čakavski dialekt, ki so ga gojili istrski
protestanti in katoliki severne ter srednje Dalmacije in ki je veljal nekaj
časa kot južnoslovanski lingua toscana.
Velik pomen pripisuje frančiškanom, ki so v svoj kulturni krog pri-
tegnili tudi kristjane v Bolgariji, in tudi glede jezuitov poudarja, da jih
ne gre presojati le negativno, kot je storil pesnik Preradović, saj so opra-
vili izredno pomembno delo za gojenje ljudskega jezika.
V predavanju v Leipzigu je leta 1920 Murko poudaril, da je reforma-
cija s svojo dejavnostjo ustvarila prvi južnoslovanski program, protire-
formacija in 19. stoletje sta ga razvijala dalje, v 20. stoletju pa se je v ve-
liki meri uresničil.
V šestem poglavju Murko obravnava literaturo o južnoslovanski re-
formaciji. Kot prvi soliden prikaz označi Schnurrerjevo delo iz leta 1799,
Slavischer Bücherdruck in Württemberg im 16. Jahrhundert, ter nadaljuje
s kritičnim pogledom na avtorje 19. stoletja. Za Dobrovskega, na primer,
meni, da ni dojel pomena dela protestantov za Južne Slovane. Pozitivno
sodi o delu Jerneja Kopitarja, ki da je s strani protestantov in pravoslav-
nih po krivici osovražen. Predvsem hvali Kopitarjev odnos do Trubarja
in Bohoriča. Čopov tekst pa ni imel vpliva v času, ko je bil napisan za
Šafařikovo Geschichte der Südslawischen Literarur, ki je bila končana
leta 1833 v Novem Sadu, ker je bila natisnjena šele leta 1864, pa še takrat
Šafařik ni uporabil celotnega izvrstnega (vortrefflich) Čopovega materi-
ala, ki ga je zbral Ivan Kunšič (Murko 1927, 141).4
4 Murko se sklicuje na korespondenco med Čopom, Šafařikom in Kopitarjem, ki je
objavljena v prvem Zborniku Slovenske matice (1899, 100–157), v okviru posthum-
198
