Page 201 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 201
matija murko (1861–1952)
Zelo pohvali dela Theodorja Elzeja, ki si je pridobil neminljive za
sluge za preučevanje reformacije pri Slovencih. Moti ga predvsem to, da
glede hrvaških prevodov in tiskov preveč v ospredje postavlja Trubarja,
zanemarja pa zasluge drugih, kot na primer Konzula in Ungnada. Očita
mu tudi, da želi Trubarja preveč prikrojiti nazorom strogih württem-
berških teologov 16. stoletja, premalo pa upošteva švicarske vplive, in da
zaradi pomanjkanja znanja slovenščine ne dojame v celoti Trubarjeve
vsebine. Tudi za Ottmarja Hegemanna ugotavlja, da je leta 1908 napi-
sal odlično (glänzende) karakteristiko utemeljitelja slovenske reforma-
cije Trubarja, pomanjkljivost pa prav tako vidi v preslabem znanju slo-
venščine. Ocenil je tudi dela moskovskega slavista, Duvernoisa, Avgusta
Dimitza (Geschichte Krains), Josipa Grudna, Ivana Prijatelja, Trubarjev
zbornik leta 1908, Frana Kidriča in drugih.
Murko pomen reformacije in protireformacije predstavlja z vidika
medslovanskega zbliževanja in sodelovanja ter z vidika vloge pri utemel
jitvi knjižnih jezikov, kjer sta reformacija pri Slovencih in protireforma-
cija pri južnih Slovanih odlično opravili svojo nalogo.
Murkova razprava ni kulturnobojna, protikatoliška niti nacionali-
stična, čeprav ne gre prezreti očitka nemškim avtorjem, da je pri vred-
notenju Trubarja opazno pomanjkanje znanja slovenščine. Pomena re-
formacije in protireformacije ni gledal s stališča nacionalnih bojev, ki jih
je sam doživljal, niti z vidika kulturnobojnih »Feindbilder« svojega časa,
temveč z vidika rasti razvoja nacionalnega samozavedanja, jezikovne
sorodnosti ter razvoja kulture na osnovi nastale literature. Murko se ne
zgraža, ne poudarja zaostalosti in nekulture ljudstva, temveč pomen in
dosežke ustvarjanja ter razvoja kulture z vidika literature, ki je slonela na
osnovah enotnega knjižnega jezika. To so za Slovence ustvarili slovenski
protestanti, za srbohrvaščino pa pripadniki protireformacije.
Čeprav Murko svojega dela ni poimenoval »Evropa reformata«, je to
v resnici prikazal. Reformacijo kot evropsko gibanje, ki je bilo podlaga
protireformaciji in je s tem zajelo tudi italijanski prostor, ki je z omo-
gočanjem ustanov izobraževanja južnih Slovanov pripomogel, da se je
no objavljenega Kunšičevega dela »Doneski k zgodovini književne zveze mej Čehi
in Slovenci«.
199
Zelo pohvali dela Theodorja Elzeja, ki si je pridobil neminljive za
sluge za preučevanje reformacije pri Slovencih. Moti ga predvsem to, da
glede hrvaških prevodov in tiskov preveč v ospredje postavlja Trubarja,
zanemarja pa zasluge drugih, kot na primer Konzula in Ungnada. Očita
mu tudi, da želi Trubarja preveč prikrojiti nazorom strogih württem-
berških teologov 16. stoletja, premalo pa upošteva švicarske vplive, in da
zaradi pomanjkanja znanja slovenščine ne dojame v celoti Trubarjeve
vsebine. Tudi za Ottmarja Hegemanna ugotavlja, da je leta 1908 napi-
sal odlično (glänzende) karakteristiko utemeljitelja slovenske reforma-
cije Trubarja, pomanjkljivost pa prav tako vidi v preslabem znanju slo-
venščine. Ocenil je tudi dela moskovskega slavista, Duvernoisa, Avgusta
Dimitza (Geschichte Krains), Josipa Grudna, Ivana Prijatelja, Trubarjev
zbornik leta 1908, Frana Kidriča in drugih.
Murko pomen reformacije in protireformacije predstavlja z vidika
medslovanskega zbliževanja in sodelovanja ter z vidika vloge pri utemel
jitvi knjižnih jezikov, kjer sta reformacija pri Slovencih in protireforma-
cija pri južnih Slovanih odlično opravili svojo nalogo.
Murkova razprava ni kulturnobojna, protikatoliška niti nacionali-
stična, čeprav ne gre prezreti očitka nemškim avtorjem, da je pri vred-
notenju Trubarja opazno pomanjkanje znanja slovenščine. Pomena re-
formacije in protireformacije ni gledal s stališča nacionalnih bojev, ki jih
je sam doživljal, niti z vidika kulturnobojnih »Feindbilder« svojega časa,
temveč z vidika rasti razvoja nacionalnega samozavedanja, jezikovne
sorodnosti ter razvoja kulture na osnovi nastale literature. Murko se ne
zgraža, ne poudarja zaostalosti in nekulture ljudstva, temveč pomen in
dosežke ustvarjanja ter razvoja kulture z vidika literature, ki je slonela na
osnovah enotnega knjižnega jezika. To so za Slovence ustvarili slovenski
protestanti, za srbohrvaščino pa pripadniki protireformacije.
Čeprav Murko svojega dela ni poimenoval »Evropa reformata«, je to
v resnici prikazal. Reformacijo kot evropsko gibanje, ki je bilo podlaga
protireformaciji in je s tem zajelo tudi italijanski prostor, ki je z omo-
gočanjem ustanov izobraževanja južnih Slovanov pripomogel, da se je
no objavljenega Kunšičevega dela »Doneski k zgodovini književne zveze mej Čehi
in Slovenci«.
199
