Page 171 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 171
marko kerševan
pripadnikov. Sekularnost/laičnost države v službi temeljne enakosti in
svobode državljanov je pogoj sobivanja religij in vernikov različnih re-
ligij. Vprašanje pri tem je, ali so različne religije in pripadniki različnih
religij zmožni in pripravljeni sprejeti ta načela ter njihovo uresničevanje.
Zgodovinska regresija: Možno je relativno mirno sobivanje različnih
religij in vernikov tudi brez teh načel. Iz zgodovine ga poznamo v več
oblikah: kot sobivanje različnih religijsko homogenih držav; kot sobi-
vanje različnih religij s funkcionalno delitvijo pristojnosti različnih bo-
gov, njihovih kultov in njihovih častilcev (bogov in kultov dinastije in
s tem državne enotnosti, etničnih, lokalnih in rodbinskih kultov, bo-
gov posameznih poklicev in čisto zasebnih kultov v rimskem imperiju,
v indijskih in kitajskih »politeističnih« ali »panteističnih« kontekstih);
sistem getov ali »miletski« sistem za pripadnike nedominantnih religij
v družbah/državah z dominacijo ene od monoteističnih religij in s to-
lerantnostjo do drugih (judovski geto v krščanski srednjeveški Evropi,
miletski sistem v osmanski islamski državi) (Corm 1977). Ukinitev ali
velika erozija uresničevanja sekularnih načel bi pomenila zgodovinsko
regresijo v take »rešitve« oziroma v postmoderne ekvivalente in kom-
binacije ter nove/stare konflikte v času takih sprememb in v na novo
vzpostavljenih konstelacijah.
Že bežen pogled od zunaj v načela različnih religij in v zgodovinsko
izkustvo pokaže, da so različne religije imele in imajo težave z omenje-
nimi sekularnimi načeli in da so se ta načela v zgodovini in sodobnosti
praviloma uveljavljala preko spopadov z različnimi verskimi skupnostmi
in ustanovami (Joas in Wiegandt, 2007). Toda ne glede na zgodovinsko
izpričane težave je mogoče spoznati in pripoznati, da so jih vsaj vse ve-
like, »svetovne« religije zmožne sprejeti ali vsaj tolerirati, najti modus
vivendi z njimi. Mogoče je namreč zagovarjati in dokumentirati tezo,
da prav velike svetovne in zgodovinsko uveljavljene religije poleg svojih
dominantnih značilnosti in usmeritev vedno vključujejo tudi njim tako
rekoč nasprotne in s tem (z)možnost drugačnega delovanja ter učinko-
vanja. Lahko bi rekli, da so velike svetovne in zgodovinske religije to
postale in ostale prav zaradi te svoje (z)možnosti. (Judovska religija je
lahko postala religija tudi nekaterih nejudovskih narodov in držav, in-
169
pripadnikov. Sekularnost/laičnost države v službi temeljne enakosti in
svobode državljanov je pogoj sobivanja religij in vernikov različnih re-
ligij. Vprašanje pri tem je, ali so različne religije in pripadniki različnih
religij zmožni in pripravljeni sprejeti ta načela ter njihovo uresničevanje.
Zgodovinska regresija: Možno je relativno mirno sobivanje različnih
religij in vernikov tudi brez teh načel. Iz zgodovine ga poznamo v več
oblikah: kot sobivanje različnih religijsko homogenih držav; kot sobi-
vanje različnih religij s funkcionalno delitvijo pristojnosti različnih bo-
gov, njihovih kultov in njihovih častilcev (bogov in kultov dinastije in
s tem državne enotnosti, etničnih, lokalnih in rodbinskih kultov, bo-
gov posameznih poklicev in čisto zasebnih kultov v rimskem imperiju,
v indijskih in kitajskih »politeističnih« ali »panteističnih« kontekstih);
sistem getov ali »miletski« sistem za pripadnike nedominantnih religij
v družbah/državah z dominacijo ene od monoteističnih religij in s to-
lerantnostjo do drugih (judovski geto v krščanski srednjeveški Evropi,
miletski sistem v osmanski islamski državi) (Corm 1977). Ukinitev ali
velika erozija uresničevanja sekularnih načel bi pomenila zgodovinsko
regresijo v take »rešitve« oziroma v postmoderne ekvivalente in kom-
binacije ter nove/stare konflikte v času takih sprememb in v na novo
vzpostavljenih konstelacijah.
Že bežen pogled od zunaj v načela različnih religij in v zgodovinsko
izkustvo pokaže, da so različne religije imele in imajo težave z omenje-
nimi sekularnimi načeli in da so se ta načela v zgodovini in sodobnosti
praviloma uveljavljala preko spopadov z različnimi verskimi skupnostmi
in ustanovami (Joas in Wiegandt, 2007). Toda ne glede na zgodovinsko
izpričane težave je mogoče spoznati in pripoznati, da so jih vsaj vse ve-
like, »svetovne« religije zmožne sprejeti ali vsaj tolerirati, najti modus
vivendi z njimi. Mogoče je namreč zagovarjati in dokumentirati tezo,
da prav velike svetovne in zgodovinsko uveljavljene religije poleg svojih
dominantnih značilnosti in usmeritev vedno vključujejo tudi njim tako
rekoč nasprotne in s tem (z)možnost drugačnega delovanja ter učinko-
vanja. Lahko bi rekli, da so velike svetovne in zgodovinske religije to
postale in ostale prav zaradi te svoje (z)možnosti. (Judovska religija je
lahko postala religija tudi nekaterih nejudovskih narodov in držav, in-
169
