Page 172 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 172
študijski večeri
dividualistično protestantsko krščanstvo je ponekod dalo spodbude in
sredstva za oblikovanje močnih nacionalnih skupnosti, hierarhizirano
in kolektivistično katoliško krščanstvo je omogočalo individualno mi-
stiko, univerzalistični islam je postal nacionalna ideologija …). Velike
svetovne religije so postale svetovne, ker so bile sposobne »inkulturira-
nja« v še tako različne kulture in ker so bile sposobne vključiti različne
kulturne elemente v svoje načine obstoja in delovanja. Isto lahko reče-
mo za velike zgodovinske spremembe kultur in civilizacij: velike religi-
je so bile zato sposobne preživeti stoletja in tisočletja.
Lahko bi tvegali trditev, da za velike religije tako rekoč ni mogoče
reči: to in to je nezdružljvo z njimi – pa čeprav to ne pomeni, da je vse
enako združljivo in sprejemljivo. Zunanje prilagajanje in notranje spre-
membe so vedno spremljale notranje razprave, delitve in spopadi brez
»dokončnega« izida.
Ta gotovo zelo splošna ugotovitev seveda zahteva – a tudi omogo-
ča – konkretno analizo zmožnosti delovanja različnih religij in verskih
skupnosti v različnih kontekstih, torej tudi islama in islamskih skup-
nosti, ustanov in vernikov-muslimanov v sodobnih sekulariziranih in
perspektivnih evropskih razmerah. Kako je s to zmožnostjo pri islamu,
odgovarjajo s svojo življenjsko prakso in razumevanjem islamskih be-
sedil prvenstveno seveda muslimani sami. Gledano od zunaj pa lahko
tudi drugi opazimo, da islam pozna vrsto načel in napotil, ki so v so-
glasju in ki olajšujejo vključevanje muslimanov v sekularizirani druž-
beni kontekst: poznano je koransko načelo, da »v veri ni prisile« (2,256);
pa opozorilo, da
»ni pobožnosti v tem, da pri molitvi obračate obličje proti vzhodu ali za-
hodu, pač pa so pobožni tisti, ki verujejo v Boga in poslednji dan, v angele
in v Knjigo in v preroke in dajejo od svojega premoženja sorodnikom, si-
rotam, ubogim, sinovom poti, beračem, za osvoboditev sužnjev, opravljajo
molitev, darujejo miloščino, izpolnjujejo obljube, s katerimi so se zaveza-
li, so potrpežljivi v nesreči, stiski in vojni ujmi: ti so pošteni in bogaboje-
či« (2,177);
170
dividualistično protestantsko krščanstvo je ponekod dalo spodbude in
sredstva za oblikovanje močnih nacionalnih skupnosti, hierarhizirano
in kolektivistično katoliško krščanstvo je omogočalo individualno mi-
stiko, univerzalistični islam je postal nacionalna ideologija …). Velike
svetovne religije so postale svetovne, ker so bile sposobne »inkulturira-
nja« v še tako različne kulture in ker so bile sposobne vključiti različne
kulturne elemente v svoje načine obstoja in delovanja. Isto lahko reče-
mo za velike zgodovinske spremembe kultur in civilizacij: velike religi-
je so bile zato sposobne preživeti stoletja in tisočletja.
Lahko bi tvegali trditev, da za velike religije tako rekoč ni mogoče
reči: to in to je nezdružljvo z njimi – pa čeprav to ne pomeni, da je vse
enako združljivo in sprejemljivo. Zunanje prilagajanje in notranje spre-
membe so vedno spremljale notranje razprave, delitve in spopadi brez
»dokončnega« izida.
Ta gotovo zelo splošna ugotovitev seveda zahteva – a tudi omogo-
ča – konkretno analizo zmožnosti delovanja različnih religij in verskih
skupnosti v različnih kontekstih, torej tudi islama in islamskih skup-
nosti, ustanov in vernikov-muslimanov v sodobnih sekulariziranih in
perspektivnih evropskih razmerah. Kako je s to zmožnostjo pri islamu,
odgovarjajo s svojo življenjsko prakso in razumevanjem islamskih be-
sedil prvenstveno seveda muslimani sami. Gledano od zunaj pa lahko
tudi drugi opazimo, da islam pozna vrsto načel in napotil, ki so v so-
glasju in ki olajšujejo vključevanje muslimanov v sekularizirani druž-
beni kontekst: poznano je koransko načelo, da »v veri ni prisile« (2,256);
pa opozorilo, da
»ni pobožnosti v tem, da pri molitvi obračate obličje proti vzhodu ali za-
hodu, pač pa so pobožni tisti, ki verujejo v Boga in poslednji dan, v angele
in v Knjigo in v preroke in dajejo od svojega premoženja sorodnikom, si-
rotam, ubogim, sinovom poti, beračem, za osvoboditev sužnjev, opravljajo
molitev, darujejo miloščino, izpolnjujejo obljube, s katerimi so se zaveza-
li, so potrpežljivi v nesreči, stiski in vojni ujmi: ti so pošteni in bogaboje-
či« (2,177);
170
